NA EKS
Komentar Mateja Fišerja: 19. avgust 1839
Multifunkcionalnost ni izum sodobnega časa. Že od nekdaj je bila metla tako pripomoček za pometanje kot tudi prevozno sredstvo čarovnic.
Odpri galerijo
Illa od leta 1936 do leta 1973 FOTO: MODERNA GALERIJA
V zgodovini fotografije je samo en pomemben datum. To je 19. avgust 1839. To je uradni rojstni datum fotografije, saj je takrat francoska vlada odkupila patent Louisa Mandéja Daguerra in ga mu nadela oznako libérez au monde. To pomeni, da je fotografija postala darilo Francozov vsemu svetu. Ta zanimiva gesta francoske vlade je eden redkih primerov, ko neka država ali ljudje te države svetu podarijo dobrino, iz katere bi, če ne drugega, lahko naredili dober denar. Danes je to skoraj nepredstavljiva poteza. Ko je Louis Mandé Daguerre patentiral svoj izum, si še v sanjah ni predstavljal, kje bo končalo njegovo stremenje po zapisovanju svetlobe. Mnogi pred njim so si želeli zaustaviti čas in posamezne trenutke življenja ohraniti na nosilcu, ki bi omogočal trajni spomin. Še najmanj so si predstavljali, da se bodo nekoč ljudje vozili z biciklom in vmes kar tako za šalo naredili kakšno fotko ter jo poslali prijateljem ali na ogled komur koli na svetu.
Mogoče velja na tem mestu opozoriti, da tudi rojstvo bicikla datira v isto leto devetintrideset, telegraf in telefon pa so fantje izumili šele dobrih trideset let po fotografiji. Res je, tisti, ki se spomnimo telefonov z okroglo številčnico, si tudi sami nismo predstavljali, da bomo telefon nosili s seboj, še manj, da ga bomo uporabljali za fotografiranje. Multifunkcionalnost nekoč ni bila tako razvita kot danes. Prav zanimivo je bilo gledati predstavitve nadobudnih prodajalcev sesalnikov, ki so hodili od vrat do vrat in predstavljali dosežke sodobnih hišnih naprav, s katerimi se lahko, potem ko očistite stanovanje in z njimi še pobarvate vrata, tudi masirate. Pa je eden boljših slovenskih dirigentov enemu teh fantov z nekoliko povišanim tonom poskušal dopovedati, da mu tako slabo še ne gre, da bi se z zauberjem masiral. Multifunkcionalnost sicer ni izum sodobnega časa. Že od nekdaj je bila metla tako pripomoček za pometanje kot tudi prevozno sredstvo čarovnic. Fotografija je vplivala in še danes vpliva na naše življenje bolj, kot se morda zavedamo. Novinarska fotografija je tista, ki je zaznamovala dvajseto stoletje.
Z razvojem in dostopnostjo množičnih medijev je postala dokument, potrdilo, ki je velikokrat ljudem odprl oči in spremenil mnenja. Podobe vojn so bile tiste, ki so najbolj kruto prišle v mirno življenje slehernika, ga mogoče prestavile iz vsakodnevnega udobja, rutine, spodbudile k akciji. Napad z napalmovo bombo v Vietnamu ali prešvercane fotografije Josefa Koudelke ob sovjetski zasedbi Prage leta oseminšestdeset so se za preostali svet, ki ni bil tam, zgodili prek fotografije. To ni zgolj zgodovina fotografije, ampak zgodovina sveta. Gre za neke sprožilce, pritisk na petelina, ki se ob pogledu na te fotografije zgodi v širšem okolju, in ljudje verjamejo, da je to to in je skrajni čas za dvigniti rit ter kaj storiti. Ena takih je aretacija Janeza Janše, ki jo je posnel Tone Stojko na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ta fotografija je delovala na nacionalno zavest bolj kot marsikateri drugi poziv. Bila je sprožilo, klik, s katerim se je zgodilo ljudstvo. Zraven nje ni bilo potrebnega veliko besedičenja. Fotografiji ljudje nekako verjamejo, ker vedo, da je bil tisti nekdo, tisti ki je pritisnil na sprožilo, res tam, zraven. Če je pri slikarstvu od gledalca odvisno, kaj naj bi bilo na sliki, je tudi pri fotografiji še vedno vprašanje, kaj to je. Ker gledalec verjame, da se je res zgodilo.
Tudi ko gre za podobe, ki so manipulirane in mogoče v svoji realnosti ne obstajajo. Fotografija je pač demokratični medij. Lahko jo naredi kdor koli, vsak pač na svoj način. Nekatere pa so del velikih zgodb. Vendar se velike zgodbe lahko zgodijo tudi v majhnih in odročnih krajih. Nikolas Nixon je znan po seriji svojih portretov, na katerih je portretiral sestre Brown štirideset let zapored v isti postavitvi. Serijo je začel leta 1975 in končal štirideset let pozneje. Njegove fotografije so del zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Jože Kološa - Kološ je začel portretirati Illo štirideset let prej. Od leta 1936 do leta 1973. Njegova serija ni del zbirke MOMA, je pa del zgodovine slovenske fotografije. Fotografija nam je doslej prinesla mnogo veselja in nas mnogokrat postavila na realna tla. Za nekatere si želimo, da ne bi bile nikoli posnete. Vendar so, tudi v opomin. Najmanj, kar lahko rečemo Francozom, je merci.
Mogoče velja na tem mestu opozoriti, da tudi rojstvo bicikla datira v isto leto devetintrideset, telegraf in telefon pa so fantje izumili šele dobrih trideset let po fotografiji. Res je, tisti, ki se spomnimo telefonov z okroglo številčnico, si tudi sami nismo predstavljali, da bomo telefon nosili s seboj, še manj, da ga bomo uporabljali za fotografiranje. Multifunkcionalnost nekoč ni bila tako razvita kot danes. Prav zanimivo je bilo gledati predstavitve nadobudnih prodajalcev sesalnikov, ki so hodili od vrat do vrat in predstavljali dosežke sodobnih hišnih naprav, s katerimi se lahko, potem ko očistite stanovanje in z njimi še pobarvate vrata, tudi masirate. Pa je eden boljših slovenskih dirigentov enemu teh fantov z nekoliko povišanim tonom poskušal dopovedati, da mu tako slabo še ne gre, da bi se z zauberjem masiral. Multifunkcionalnost sicer ni izum sodobnega časa. Že od nekdaj je bila metla tako pripomoček za pometanje kot tudi prevozno sredstvo čarovnic. Fotografija je vplivala in še danes vpliva na naše življenje bolj, kot se morda zavedamo. Novinarska fotografija je tista, ki je zaznamovala dvajseto stoletje.
Multifunkcionalnost ni izum sodobnega časa. Že od nekdaj je bila metla tako pripomoček za pometanje kot tudi prevozno sredstvo čarovnic.
Z razvojem in dostopnostjo množičnih medijev je postala dokument, potrdilo, ki je velikokrat ljudem odprl oči in spremenil mnenja. Podobe vojn so bile tiste, ki so najbolj kruto prišle v mirno življenje slehernika, ga mogoče prestavile iz vsakodnevnega udobja, rutine, spodbudile k akciji. Napad z napalmovo bombo v Vietnamu ali prešvercane fotografije Josefa Koudelke ob sovjetski zasedbi Prage leta oseminšestdeset so se za preostali svet, ki ni bil tam, zgodili prek fotografije. To ni zgolj zgodovina fotografije, ampak zgodovina sveta. Gre za neke sprožilce, pritisk na petelina, ki se ob pogledu na te fotografije zgodi v širšem okolju, in ljudje verjamejo, da je to to in je skrajni čas za dvigniti rit ter kaj storiti. Ena takih je aretacija Janeza Janše, ki jo je posnel Tone Stojko na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ta fotografija je delovala na nacionalno zavest bolj kot marsikateri drugi poziv. Bila je sprožilo, klik, s katerim se je zgodilo ljudstvo. Zraven nje ni bilo potrebnega veliko besedičenja. Fotografiji ljudje nekako verjamejo, ker vedo, da je bil tisti nekdo, tisti ki je pritisnil na sprožilo, res tam, zraven. Če je pri slikarstvu od gledalca odvisno, kaj naj bi bilo na sliki, je tudi pri fotografiji še vedno vprašanje, kaj to je. Ker gledalec verjame, da se je res zgodilo.
Tudi ko gre za podobe, ki so manipulirane in mogoče v svoji realnosti ne obstajajo. Fotografija je pač demokratični medij. Lahko jo naredi kdor koli, vsak pač na svoj način. Nekatere pa so del velikih zgodb. Vendar se velike zgodbe lahko zgodijo tudi v majhnih in odročnih krajih. Nikolas Nixon je znan po seriji svojih portretov, na katerih je portretiral sestre Brown štirideset let zapored v isti postavitvi. Serijo je začel leta 1975 in končal štirideset let pozneje. Njegove fotografije so del zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Jože Kološa - Kološ je začel portretirati Illo štirideset let prej. Od leta 1936 do leta 1973. Njegova serija ni del zbirke MOMA, je pa del zgodovine slovenske fotografije. Fotografija nam je doslej prinesla mnogo veselja in nas mnogokrat postavila na realna tla. Za nekatere si želimo, da ne bi bile nikoli posnete. Vendar so, tudi v opomin. Najmanj, kar lahko rečemo Francozom, je merci.
