Kolumna Lare Paukovič: Brati o drugih in sebi

V zadnjem času opažam, da me knjige s fantazijsko vsebino, distopije, zgodovinski romani, kriminalke in podobno ne pritegnejo več toliko, kot so me včasih (v bistvu me kriminalke nikoli niso, priznam). Namesto tega iščem romane z zgodbo, za katero se zdi, da bi se lahko dogajala tudi avtorju, čeprav ni nikjer naravnost navedeno, da je delo avtobiografsko – iz česar sledi, da bi se pravzaprav lahko dogajala vsakemu od nas. In opažam, da nisem edina: tudi bralci po svetu so trenutno zelo navdušeni nad špeganjem v življenje koga drugega.

Ravno ta vikend je na zaključku največjega literarnega festivala pri nas, Literature sveta – Fabula, gostovala britanska pisateljica Rachel Cusk, ki je po vsem svetu zaslovela s trilogijo Obris, napisano na tak način. V središču vseh treh romanov je Faye, ženska srednjih let, ki na svojih potovanjih spoznava in srečuje ljudi, ki z njo delijo lastne izkušnje, tegobe in pogled na svet. O Faye razen tega, da jih pozorno posluša, ne izvemo kaj dosti – z izjemo tega, da je pisateljica, da se je v preteklosti ločila in zdaj ponovno poročila in ima torej veliko skupnega z Rachel Cusk, ki je o svoji izkušnji ločitve že pisala v prejšnjih knjigah. Bralcu sicer nihče ni naravnost povedal, da je Faye Rachel Cusk, si pa lahko misli, da se je avtorici marsikatero srečanje, ki ga popisuje v Obrisu, v resnici zgodilo. Pa tudi če se ji ni – napisano je s takšno avtentičnostjo, kot bi se, to pa bralca knjige poveže z njo oziroma z njenim likom.

Ko sem Cuskovo za intervju spraševala o tem trendu vzpona avtobiografske proze, mi je rekla, da je za njim najbrž prav želja bralcev po pristnosti. Seveda bodo vedno obstajali navdušenci nad zgodovinskimi, kriminalnimi, fantazijskimi, ljubezenskimi romani, pri katerih je jasno, da ne moremo govoriti o avtobiografskosti, a nekateri bralci so po drugi strani že malo naveličani tega, da se avtor pretvarja, da z liki v svojem romanu nima popolnoma ničesar skupnega – včasih gre pri tem celo tako daleč, da delujejo umetno in je z njimi nemogoče vzpostaviti stik. Ob dobrem slogu se to sicer lahko spregleda, če niti tega ni, pa bo bralska izkušnja precej slaba.

Cuskova je dejala tudi, da opaža, da so se za avtobiografskost ali navidezno avtobiografskost istočasno odločili različni pisatelji po svetu, ne da bi brali drug drugega, kar pomeni, da gre očitno res za neki notranji impulz, željo po bolj avtentični literaturi, na kar se zelo pozitivno odzivajo tudi bralci. Pomislimo na primer na popularnost Karla Oveja Knausgårda, ki je svoje življenje brez zadržkov prelil v literaturo. Tudi pri Eleni Ferrante, italijanski literarni – anonimni – zvezdi, bralci in literarni kritiki ves čas ugibajo, ali mogoče ostaja anonimna zato, ker so zgodbe v njenih knjigah preveč podobne njenemu življenju. Potem je tu ameriška pisateljica Lucia Berlin (1936–2004), ki je v zadnjih letih postala nenavadno priljubljena in je pisala skoraj izključno o sebi. Ko je bila še živa, ni bila široko brana, morda zato, ker je bila literatura takrat veliko bolj moško področje in tematika ženske intime ni pritegnila veliko ljudi – zdaj pa je prava senzacija in prevod njenega Priročnika za čistilke smo dobili tudi pri nas. Še ena ameriška sodobna avtorica, Olivia Laing, je precejšen uspeh dosegla z romanom Crudo, ki ga začne s stavkom: »Kathy, s čimer mislim sebe, se je pripravljala na poroko.« In čeprav Kathy, njena glavna junakinja, spominja na že pokojno ameriško pisateljico Kathy Acker, se po drugi strani ne moremo izogniti primerjavam z avtorico samo, sploh če vemo, da se je prav tako poročila leto pred tem, preden je izdala ta roman, in se z možem odpravila na medene tedne na Kreto, na destinacijo, o kateri razmišlja tudi Kathy v Crudo.

Za dobro avtobiografsko ali delno avtobiografsko prozo mora biti sicer izpolnjenih več pogojev: dovolj zanimivo življenje, svež način, kako ga ubesediti, in občutek za to, kaj napisati točno tako, kot se je zgodilo, kaj pa spremeniti, da bo bolj privlačno za bralce. Eden od sinov Lucie Berlin je čez leta povedal, kako je knjige pisala njegova mama: »Zgodba naše družine in spomini so bili predelani, preoblikovani in urejeni na način, da nisem več prepričan, kaj od tistega se nam je v resnici dogajalo. Ampak Lucia je pravila, da to sploh ni pomembno. Pomembna je zgodba.«