Sumljivi orožarski posli Nikolasa Omana: Orožarska mafija, to je larifari

Po zavrženju ovadb je bilo slišati pripombe, češ, »denar vse pogliha«. Kakor koli, dejstvo je, da je v orožarskih poslih Nikolas Oman dejansko odigral svojo vlogo. Je bila ta velika, pomembna, donosna? Vemo toliko, kot je povedal sam, ko je spregovoril. In vedno se je zavaroval, češ, da javne razprave o domnevno umazanih poslih ni začel on.

Dejstvo je, če govorimo o brniškem orožju, da so ovadeni in nato oproščeni res tesno sodelovali, zato je vprašanje, zakaj je sploh izbruhnila afera, ki ni sprla le nekdanjih prijateljev in sodelavcev, temveč je (delno) razdelila tudi javnost. Odgovor je treba iskati drugje, pri tistem delu, ki govori o nezakoniti trgovini z orožjem.
 

Nič več častni konzul

Slovenska vlada je proti koncu avgusta 1996 sprejela sklep o odvzemu polnomočja eksekvature Nikolasu Omanu, kar je pomenilo, da v Sloveniji ne more več kot častni konzul predstavljati Republike Liberije. Odvzem konzularnih polnomočij Omana ni presenetilo, saj so ga že konec julija obvestili o tej nameri. Skopo uradno sporočilo pa je vendarle sprožilo nekaj vprašanj, pač v luči umaknjenih ovadb in mednarodne tiralice. Oman je ocenil, da gre za predrzno potezo slovenske vlade, pred vhodom v rezidenco v Grimščah pa je takoj umaknil tablo s konzularnimi oznakami. Ob tem ukrepu vlade so se pojavila ugibanja, da bi lahko za odločitvijo o odvzemu polnomočij tičala želja za obnovitev oziroma nadaljevanje kriminalističnih preiskav o Omanovih poslih.

In to se je tudi zgodilo; 11. novembra 1996 so graščino v Grimščah preplavili policisti in kriminalisti ter se lotili temeljite preiskave vseh prostorov. »Verjetno iščejo dokumente o slovenski trgovini z orožjem,« je pokomentiral Oman. »Veliko kriminalistov je, ni mi jih še uspelo prešteti. Pričakoval sem jih že nekaj mesecev, očitno pa so čakali, da minejo volitve. Zato domnevam, da je seveda vmešana politika. Na nalogu za preiskavo je toliko členov, da sploh ne vem, kaj pomenijo. Iščejo tudi papirje v zvezi z italijansko preiskavo, ki pa je že zdavnaj končana. Imam dokument, da me Italijani ničesar ne bremenijo.«



Preiskovalci so našli neprijavljeno puško šrotarico in avtomatsko pištolo, za katero je Oman dejal, da mu jo je kot jamstvo za posojilo izročil nekdanji policist. Bolj zanimivo je bilo odkritje ničvrednih (ponarejenih) zlatih ploščic, s katerimi naj bi, po Omanovih izjavah, obrambno ministrstvo leta 1992 poplačalo njegov orožarski prispevek k osamosvojitvi. Oman je dejal, da bi bilo zlato v ploščicah, če bi bilo pravo, vredno 300.000 takratnih nemških mark. Prejel naj bi ga od Ludvika Zvonarja, seveda prek kontaktne osebe na obrambnem ministrstvu. Je bil izkušeni poslovnež naiven ali ni govoril resnice?

»Na vpogled sem dobil pravo zlato s pečatom, kasnejša pošiljka pa je bila ponarejena. Na to me je opozoril šele prijatelj iz švicarske banke, ko sem ploščice nameraval tam naložiti. Še dobro, da sem se prej ustavil, sicer bi me takoj zgrabili,« je dejal. »Ko sem o tem obvestil Zvonarja, me je zavrnil, da o tem ne ve nič.«
 

Brez prijateljev v Sloveniji

Omanovo sodelovanje z Ludvikom Zvonarjem pri nabavi orožja ni bilo skrivnost. A vseeno se jim je zdel zelo zanimiv dokument, hotelski račun, ki so ga našli pri Omanu. Bil je dokaz, da sta bila orožarska sodelavca po osamosvojitvi v Londonu, kjer naj bi navezovala diplomatske stike oziroma lobirala pri kraljevski družini za priznanje Slovenije. Dokument so odnesli s seboj.

Drugi hotelski račun, z Dunaja, je omenjal plačilo hotela za Francija Kosija, takratno Omanovo kontaktno osebo z notranjega ministrstva. Kosi se je namreč moral med opravljanjem pomembnega dela za državo večkrat zadrževati v avstrijski prestolnici, kjer je bil operativni štab »orožarjev« pod vodstvom Grka Konstantina Dafermosa. Slednji je obvestil Omana, da je bila, potem ko je s posebno pošiljko leta 1992 ob sodelovanju s Francijem Kosijem opremil policijo, prav v tem štabu podpisana odločba, s katero so Omana odstranili od vseh nadaljnjih poslov.

»Takrat,« je pripovedoval Oman, »sem spoznal, da v Sloveniji nimam prijateljev, in s pridobitvijo naziva častnega konzula (leta 1993) sem sam poskrbel za svojo varnost.«


Po novembrski preiskavi v Grimščah so Omana ovadili zaradi utaje davkov pri uvozu žganih pijač, izdaje nekritih čekov ter pranja denarja. Decembra 1996 se je umaknil iz države, se za nekaj mesecev vrnil v Avstralijo, nato pa spet v Evropo. V telefonskem pogovoru za Novice je takrat povedal, da se je naselil na liberijski ambasadi v Parizu, in napovedal, da se bo v Slovenijo vrnil, ko bo dobil nazaj konzulat. »Ne skrivam se in ne bojim se tiralice. Če bi si privoščili mene preganjati zaradi utaje davkov, bi se jim ves svet smejal. Kajti tiralico je treba utemeljiti, predložiti dokumente, tukaj pa jih držim. Med novembrsko preiskavo so namreč iskali prav te dokumente, ki jih imam pri sebi. Gre seveda za orožarske posle. Imam papir s podpisom obrambnega in notranjega ministrstva, kjer je zapisano, koliko strateškega orožja so naročili.«



Šele leta 2001 je luč sveta ugledala obtožnica zoper Nikolasa Omana. V vmesnem času je kranjsko sodišče razpisalo tiralico, nato so jo zaradi postopkovnega zapleta umaknili in znova razpisali. Pred sodiščem v Kranju je bilo v naslednjih petih letih razpisanih več obravnav, vendar so bile vse prestavljene, ker je bil Oman za slovensko pravosodje nedosegljiv.
Po četrt stoletja je Nikolas Oman že pozabljen. On in njegove ničvredne maske so bili le manj pomembna epizoda takratnega dogajanja. V ozadju je bilo veliko več. Večino je že davno minila volja, da bi se še naprej ukvarjali z vprašanji, na katera še ni odgovora. A vendar občasno še vedno izbruhnejo zgodbe o orožarskih in drugih nečednih poslih, za katere nihče ni odgovarjal ali bil kaznovan, čeprav je po vseh dognanjih kriminalističnih in novinarskih preiskav ter raznih komisij jasno, da tistim, ki so bili zraven, ki imajo moč in vpliv, ni do tega, da bi enkrat za vselej razčistili in počistili za seboj.

Vemo le, da se je ob nadzorovani državni trgovini z orožjem brez dvoma dogajal tudi kriminal velikih razsežnosti. Nedokončane orožarske zgodbe so le stvar politične volje. Preiskovalci, ki so resnično poskušali odkriti in razvozlati zapleteno dogajanje, so imeli zvezane roke. Po eni strani so glavni akterji res delovali v prid države in so bili zavezani molku, hkrati pa so molčali tudi v tistem delu, ko je trgovina z orožjem ušla z vajeti. In tavanje v megli se tako nadaljuje.
 

Obsojen zaradi pedofilije

Nikolas Oman, ki so ga obtoževali različnih grehov, zanje ni bil nikoli kaznovan. Toda leta 2006 ga je v Avstraliji doletela sramotna obtožba. Sodili so mu zaradi pedofilije. V obdobju med letoma 1999 in 2001 je na potovanju po Liberiji posnel pornografske prizore in nespodobna dejanja s petletno deklico.

Nekoliko pozneje je med službeno potjo na Tajsko s posnetkom dokumentiral še spolni odnos z dekletom, mlajšim od šestnajst let. Dejanje je sicer priznal, vendar je v zagovor dejal, da se mu je deklica ponudila sama. Sodišče ga je obsodilo na osnovi člena, ki govori o tako imenovanem otroškem seksualnem turizmu. Obsojen je bil na šest let zapora.