BOLJŠI ČASI
Novo rojstvo Švicarije v parku Tivoli
Le malo znanih ljubljanskih stavb je preživelo toliko obdobij razcveta in propadanja.
Odpri galerijo
Večnamenski prostor v pritličju. FOTO: Iztok Ilich
Pravzaprav ne gre za eno samo stavbo. Prvotno leseno gostišče je že leta 1835 postavilo in slovesno odprlo ljubljansko Kazinsko društvo. Slavni vojskovodja maršal Josef Radetzky, ki je med letoma 1852 in 1856 v dvorcu Tivoli užival zasluženi pokoj, je dal urediti okolico in postaviti hišico v alpskem slogu, t. i. Schweizerhaus. Ljubljančani so ji, največ zaradi gostišča, priljubljenega cilja nedeljskih sprehodov, rekli Švicarija, ime pa se je ohranilo do danes.
Po dobrih 70 letih je gostilničar Ivan Kenda županu Ivanu Hribarju predlagal, da bi namesto že pretesnega gostišča postavili večje in sodobnejše. Leta 1907 so prvotno Švicarijo podrli in v neposredni bližini, po načrtih v obdobju secesije proslavljenega arhitekta Cirila Metoda Kocha, postavili veliko večji hotel z restavracijo. Mestni arhitekt je vanjo vključil veliko okrasnih elementov iz gorenjske stavbarske tradicije, ime Švicarija pa je ostalo.
Na račun imenitne lege – v objemu gozda nekaj deset stopnic nad Tivolijem, a vendar le za prijeten sprehod po promenadi oddaljena od mestnega vrveža – je nova Švicarija postala še bolj priljubljeno shajališče Ljubljančanov in tujih gostov, kot je bila prej. Največ je bilo umetnikov in kulturnikov ter članov različnih društev, za 1. maj tudi delavcev. Med znamenitimi obiskovalci kavarne v prvih treh desetletjih 20. stoletja kronisti – ob opisih burnih veseljačenj in političnih manifestacij – na prvem mestu omenjajo Ivana Cankarja.
Pisatelj je »v izbici ubogih grešnikov« v drugem nadstropju Švicarije nekaj časa tudi prebival. Leta 1909 je hvalil novi hotel kot pribežališče, kjer se tudi brez denarja dobro je in pije.
Kljub priljubljenosti kavarne z dobro belo kavo in domačim kruhom ter koncertov, plesov in drugih prireditev je hotel Tivoli leta 1934 zaprl vrata. Do konca druge svetovne vojne je stavba dajala streho nad glavo koloniji ruskih emigrantov, nato so v Švicariji dobili ateljeje kiparji Ivan Zajec, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Dragica Čadež, Jakov Brdar in drugi, hotelske sobe pa so postale socialna stanovanja.
Naslednja desetletja je stavba zaradi slabega vzdrževanja in neprimernih prezidav, s katerimi so si pomagali njeni ubožni prebivalci, le še propadala. Da ni do konca propadla, je bilo odločilno leto 2013, ko so Švicarijo razglasili za kulturni spomenik. Zadnji umetniki so jo zapustili naslednje leto, ko se je začela temeljita obnova celotne zgradbe od temeljev do ostrešja in z neposredno okolico vred.
Konservatorji iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije s sodelavci so osvežili vse dovolj ohranjene elemente in arhitekturne prvine, od stavbnega pohištva do stopnic, podov, opažev, balkonov in stropov, keramičnih ploščic ter zunanjih in notranjih stenskih poslikav s secesijskim pridihom. Kjer to ni bilo mogoče, so z največjo skrbnostjo uporabili enake materiale oziroma izdelali replike.
Za povezavo med nekdanjimi in na novo urejenimi ateljeji za umetnike, ki so se zanje potegovali na natečaju, so avtorji obnove v javnim programom namenjenem pritličju rekonstruirali videz in vsebino ateljeja leta 2015 umrlega kiparja Stojana Batiča, ki je krajši čas tudi delal v Švicariji. Z njegovimi skulpturami in osnutki, orodji, osebnimi predmeti in dokumenti pa tudi s podarjenimi deli številnih drugih umetnikov so premišljeno napolnili prostor, ki po besedah kiparjeve hčere Jerneje Batič, sicer pomembno udeležene pri obnovi centra, ni muzej, temveč prostor, ki spodbuja ustvarjalnost.
V pritličju sta poleg prostorne večnamenske dvorane in spominskega ateljeja še Info točka s trgovino in bistro Švicarija, ki postopoma bogati svojo ponudbo. V kleti, obeh nadstropjih in drugi mansardi je dvanajst z vsem potrebnim opremljenih večjih in manjših ateljejev, v katerih ustvarja prav toliko umetnic in umetnikov.
Poleg občasnih razstav in kulturnih prireditev veliko obeta tudi pester pedagoški program, pripravljen za otroke, mlade, odrasle in družine, prepleten s predavanji, pogovori in drugimi dogodki. Z njimi se Ustvarjalni center Švicarija kot novo kulturno, izobraževalno in družabno stičišče čedalje bolj opazno vključuje v kulturni utrip Ljubljane.
Po dobrih 70 letih je gostilničar Ivan Kenda županu Ivanu Hribarju predlagal, da bi namesto že pretesnega gostišča postavili večje in sodobnejše. Leta 1907 so prvotno Švicarijo podrli in v neposredni bližini, po načrtih v obdobju secesije proslavljenega arhitekta Cirila Metoda Kocha, postavili veliko večji hotel z restavracijo. Mestni arhitekt je vanjo vključil veliko okrasnih elementov iz gorenjske stavbarske tradicije, ime Švicarija pa je ostalo.
Na račun imenitne lege – v objemu gozda nekaj deset stopnic nad Tivolijem, a vendar le za prijeten sprehod po promenadi oddaljena od mestnega vrveža – je nova Švicarija postala še bolj priljubljeno shajališče Ljubljančanov in tujih gostov, kot je bila prej. Največ je bilo umetnikov in kulturnikov ter članov različnih društev, za 1. maj tudi delavcev. Med znamenitimi obiskovalci kavarne v prvih treh desetletjih 20. stoletja kronisti – ob opisih burnih veseljačenj in političnih manifestacij – na prvem mestu omenjajo Ivana Cankarja.
Pisatelj je »v izbici ubogih grešnikov« v drugem nadstropju Švicarije nekaj časa tudi prebival. Leta 1909 je hvalil novi hotel kot pribežališče, kjer se tudi brez denarja dobro je in pije.
Kljub priljubljenosti kavarne z dobro belo kavo in domačim kruhom ter koncertov, plesov in drugih prireditev je hotel Tivoli leta 1934 zaprl vrata. Do konca druge svetovne vojne je stavba dajala streho nad glavo koloniji ruskih emigrantov, nato so v Švicariji dobili ateljeje kiparji Ivan Zajec, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Dragica Čadež, Jakov Brdar in drugi, hotelske sobe pa so postale socialna stanovanja.
Do konca druge svetovne vojne je dajala streho nad glavo koloniji ruskih emigrantov.
Naslednja desetletja je stavba zaradi slabega vzdrževanja in neprimernih prezidav, s katerimi so si pomagali njeni ubožni prebivalci, le še propadala. Da ni do konca propadla, je bilo odločilno leto 2013, ko so Švicarijo razglasili za kulturni spomenik. Zadnji umetniki so jo zapustili naslednje leto, ko se je začela temeljita obnova celotne zgradbe od temeljev do ostrešja in z neposredno okolico vred.
Konservatorji iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije s sodelavci so osvežili vse dovolj ohranjene elemente in arhitekturne prvine, od stavbnega pohištva do stopnic, podov, opažev, balkonov in stropov, keramičnih ploščic ter zunanjih in notranjih stenskih poslikav s secesijskim pridihom. Kjer to ni bilo mogoče, so z največjo skrbnostjo uporabili enake materiale oziroma izdelali replike.
Za povezavo med nekdanjimi in na novo urejenimi ateljeji za umetnike, ki so se zanje potegovali na natečaju, so avtorji obnove v javnim programom namenjenem pritličju rekonstruirali videz in vsebino ateljeja leta 2015 umrlega kiparja Stojana Batiča, ki je krajši čas tudi delal v Švicariji. Z njegovimi skulpturami in osnutki, orodji, osebnimi predmeti in dokumenti pa tudi s podarjenimi deli številnih drugih umetnikov so premišljeno napolnili prostor, ki po besedah kiparjeve hčere Jerneje Batič, sicer pomembno udeležene pri obnovi centra, ni muzej, temveč prostor, ki spodbuja ustvarjalnost.
V pritličju sta poleg prostorne večnamenske dvorane in spominskega ateljeja še Info točka s trgovino in bistro Švicarija, ki postopoma bogati svojo ponudbo. V kleti, obeh nadstropjih in drugi mansardi je dvanajst z vsem potrebnim opremljenih večjih in manjših ateljejev, v katerih ustvarja prav toliko umetnic in umetnikov.
Poleg občasnih razstav in kulturnih prireditev veliko obeta tudi pester pedagoški program, pripravljen za otroke, mlade, odrasle in družine, prepleten s predavanji, pogovori in drugimi dogodki. Z njimi se Ustvarjalni center Švicarija kot novo kulturno, izobraževalno in družabno stičišče čedalje bolj opazno vključuje v kulturni utrip Ljubljane.
