Divji lovci vodili gospodo na Triglav

Bohinjska Bistrica – Zgodovina, ki naj bi ji ne bilo mogoče oporekati, natančno navaja: 26. avgusta 1778 so stali »prvič, odkar svet stoji«, na vrhu Triglava štirje »srčni možje« iz Bohinja, Luka Korošec iz Koprivnika, Matevž Kos iz Jereke, Štefan Rožič iz Savice in Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. Toda triglavskega župnika Jakoba Aljaža je več desetletij pozneje tako zmotil zapis iz nekega nemškega časopisa, da »se je na vrh Triglava leta 1778 prvi povzpel neki gospod Willonitzer«, da je nemudoma javno komentiral: »Jaz pa pravim, prvi so bili na Triglavu naši pastirji oziroma domačini, lovci!«

V krogle vrezovali križ

Kot trdi eden od tistih, ki se pridružujejo njegovemu mnenju, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije, alpinist in član več odprav v tuja gorstva pa tudi lovski starešina na Jezerskem Franc Ekar, je imel Aljaž pravico do takega mnenja, saj je bil zapisan tako hribovski kot zeleni bratovščini. Kot tržiški kaplan je s svojimi sovaščani lovci hodil na lov ter lovske dogodivščine pripovedoval in opisoval, tudi tisto, ko je šel na Begunjščico na divjega petelina, ki pa je lovca slišal prej kot jager svojega divjega krilatca in mu je odletel izpred puškinega petelina, lovec pa je nemudoma šel na izpolnitev svojega »plana b« in je nekaj sto metrov nižje uplenil, kot pravijo lovci, Bornovega mogočnega srnjaka, »za katerega je moral odšteti precej odpustkov«, kot so sodobniki komentirali ta njegov ulov.


Trentarji, domačini izpod Kamniških planin, Bohinjci in vsi drugi spod slovenskih Alp so bili sprva gotovo divji lovci, ki so v prepadne stene in pod najvišje vrhove nosili glavo v torbi, da so družini priskrbeli priboljšek k skromni kmetijski pridelavi. Pogumni in drzni so odlično poznali svoj gorski svet, ki so se ga kljub temu bali in so uničujoče naravne pojave od plazov do grmenja in treskanja pripisovali božji jezi in hudičevi kuhinji. Zato so v hribih na divjad vedno streljali z blagoslovljenimi kroglami, svinčenkami, ki so jim v konice vrezali znamenje križa, ko pa so v gori sedli k počitku, so ta delček zemlje prej poškropili z blagoslovljeno vodo.

Baron na Mangartu

Toda preden so splošno znanega divjega lovca državne oblasti povzdignile v uradnega lovca, ki so mu ponudile tudi vodenje »gospodov znanstvenikov« na dotlej uradno od človeka še nedotaknjene gorske vrhove, je moral biti 20 ali celo 30 let »uveljavljen« kot divji lovec, ki pa ga uradne oblasti seveda niso smele zalotiti pri tem kaznivem dejanju. Pogosto niso domačina, ki je gospoda peljal na dotlej deviško slovensko goro, javnosti predstavili niti enako kot tistega, ki ga je za vodništvo plačal. Znano je, da je, na primer, 16 let po prvem uradnem vzponu na Triglav, leta 1794, priplezal na 2679 metrov visoki Mangart prvi turist, kot so tedaj imenovali planince ali pohodnike na gorsko turo. Javnosti je bilo sporočeno, da je bil to baron Franc Jožef Hanibal Hohenwart, naravoslovec in poznejši soustanovitelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani; zapisano je bilo še, da je prišel na vrh »z vodnikom, sicer strastnim divjim lovcem«.


Znano je, da je bil eden od znamenitih gorskih vodnikov pri odkrivanju Kamniških in Savinjskih Alp nosač, ovčar in strasten lovec Lovrenc Potočnik iz Stahovice nad Kamnikom. V slovensko planinsko zgodovino se je zapisal, ko je leta 1896 peljal sestri Luiso in Paulo Schutz iz Liboj na dotlej uradno še deviški vrh 2127 metrov visoke Velike Koroške Babe na današnji meji med Slovenijo in Avstrijo. Naše gore list je postal s tem zapisom skupaj z obema gospodičnama prvopristopnik na eno od zadnjih dotlej še neosvojenih gora v Kamniško-Savinjskih Alpah.

S puško na Himalajo

Že dve desetletji pred prvim zabeleženim in dokazanim vzponom na Triglav je bilo dokumentirano, da je v spremstvu slovenskih lovcev in ovčarjev prišel na vrh 2132 metrov visokega Storžiča tirolski zdravnik in botanik Anton Scopoli, ki je z enakim spremstvom leto pozneje priplezal še na vrh 2558 metrov visokega Grintovca. Tri desetletja pozneje, pred 230 leti torej, so botaniku Francu Ksaverju Wulfnu domači jagri prinesli s Storžiča modro zvončico, botanikom dotlej neznano rožico, ki jo je obdarovanec imenoval po slovenskih Zoisih, predvsem po botaniku Karlu Zoisu, bratu bolj znanega Žige.


Jeseniški železarski in gorniški legendi Urošu Župančiču, pokojnemu alpinistu, gorskemu reševalcu ter poznavalcu in opisovalcu slovenskih gora, ni nikoli zmanjkalo pohvalnih besed o preštevilnih preprostih domačinih izpod slovenskih hribov, ki so bili vsi po vrsti naši prvi gorski vodniki in reševalci, a hkrati velik del tudi divji lovci, ki iz razumljivih razlogov niso bili omenjani kot prvopristopniki na visoke vrhove. Z občudovanjem je pisal o bohinjskih Korošcih, Rožičih, Kosih in Škantarjih, o lovcu Spruku, ki je leta 1793 vodil kranjskega plemiča Franca Hohenwarta na 2394 metrov visoko Planjavo, kar velja za prvi znani turistični obisk visokih vrhov iz Bistrice, in Valentinu Slatnarju, Bosovem Tinetu, strastnem in nevarnem divjem lovcu, ki je bil hkrati izjemno drzen in spreten pri reševanju ljudi in živali v gorah, pa seveda o slavnih trentarskih lovcih in prvih gorskih vodnikih Špikih, Tožbarjih, Motih ter o kranjskogorskih »borovcih« Ojcingerju, Skumavcu, Požgancu, Šimencu in Bobeku, da omenimo samo nekatere.

Kajpada ne gre pozabiti gornikov komaj minulih in sedanjih časov, ki so bili ali so še tako vrhunski alpinisti kot zapriseženi lovci. Komajda kdo ve, da je bil (sicer ne prav glasen) lovec eden iz zlate alpinistične naveze dr. Miha Potočnik, tak je bil tudi prof. dr. France Avčin. Na prvo slovensko himalajsko odpravo, tisto na Trisul leta 1960, je lovsko puško kot del osebne opreme vzel s seboj dr. Andrej Robič, lovec je bil vodja naše druge himalajske odprave leta 1965 na Kangbačen Jože Govekar, na koncu koncev je član jezerske lovske bratovščine tudi Davo Karničar, ki je prvi na svetu smučal z vrha 8848 metrov visokega Mount Everesta v bazni tabor pod goro.

Ali je torej predrzna upravičena domneva, da so pred uradnimi gospodi prvopristopniki prišli na prenekateri slovenski gorski vrh domači pastirji in divji lovci?