NA EKS
Zaustavite levico!
V političnem ringu moraš enostavno prevladati z inteligentnim nasprotovanjem nesprejemljivim idejam znotraj svojega političnega bloka.
Odpri galerijo
Janez Janša FOTO: Tomi Lombar
Se mu je zmešalo? Mu škodi polarni mraz? Tako se boste morda spraševali po prebranem naslovu vašega levičarskega kolumnista. Morda pa tudi ne. Po petnajstih kolumnah ste morebiti že poznavalci novinarskega drobovja, ki proizvaja moje sobotne kolumnistične kontemplacije. Rad sem hudičev odvetnik.
Zakaj zaustavljati slovensko levico ob tako klavrni desnici? Dolgoročno za demokracijo ni dobro, da je ena politična opcija dolga leta prevladujoča sila v političnem ringu. Zelo blizu nas lahko to opazujemo na Hrvaškem, kjer imamo obraten fenomen: tam v zadnjih 28 letih prevladuje klavrna desnica v obliki HDZ in njenih še bolj klavrnih skrajno desnih satelitov.
Slovenska desnica v 28 letih ni sestavila niti dveh polnih mandatov na oblasti. Med glavnimi krivci za to je seveda hegemon desnice zadnjih 18 let, Janez Janša, ki kljub zaporednim volilnim porazom odrešeniško vztraja, da je prava rešitev za zdravljenje globoke države in za poglavarja druge republike.
Eden od glavnih problemov slovenske desnice je prav to: pomanjkanje državljanskega in političnega poguma poglavarjevih tekmecev, ko ta bezlja z radikalizmom, ki odvrača sredinske volivce.
Seveda ni dovolj zgolj opletati z menda najboljšim gospodarskim programom, kot zdaj že dolgočasno ponavljajo v NSi Mateja Tonina. V političnem ringu moraš preprosto prevladati z inteligentnim nasprotovanjem nesprejemljivim idejam znotraj svojega političnega bloka. Dodati je treba vsaj še domiselne, inovativne ideje in spretne medijske nastope, začinjene s humorjem.
Zabavno je opazovati vznikanje novih političnih iniciativ na desni sredini. Med najglasnejšimi, kako je v tej državi vse narobe, je bil Blaž Vodopivec, a je že pred meseci sporočil, da jim ni uspelo nabrati dovolj človeškega kapitala za ustanovitev liberalne stranke Prstan. Mimogrede, tudi takšno nišno stranko, po eni strani ostro zagovornico človekovih pravic in po drugi naklonjeno podjetništvu, demokracija potrebuje.
Očitno ni bilo dovolj energije za izlet stran od udobja kritizerstva. Za ustanovitev stranke in nastop na volitvah je treba vstati s foteljev, se odklopiti z interneta, iti med ljudi, sestankovati, nabirati denar, ustanavljati lokalne odbore tudi v odročnih krajih ...
Zakaj še ob vsem povedanem zaustavljati levico? Ker se zdi že skoraj perverzno prepričana o svoji nadaljnji prevladi. Prav neverjetno je, kako neodgovorno do države se vedejo stranke zdajšnje levosredinske koalicije.
Karl Erjavec je že pred enim letom prostodušno in javno razlagal, da se ob koncu mandata ne da nič več resnega postoriti. Dejan Židan takrat ni bil zelo daleč od tega stališča, medtem ko se je Miro Cerar še trudil nasprotovati, da tako vendar ne gre, da je treba delati do konca.
Zdaj, dobre tri mesece do volitev, so podivjali tudi v največji vladni stranki. Posamezni poslanci SMC, med katerimi je celo predsednik parlamenta Milan Brglez, serijsko vlagajo zakone, ki hranijo posamezne parcialne interese in za večino katerih je že zdaj jasno, da ne bodo prišli skozi parlamentarno sito.
Medtem nas je Erjavec pred dnevi »presenetil« z bistvom volilnega programa: popravil bo krivice, ki so se upokojencem zgodile med krizo. Ker ima manj poslancev kot Cerar, so njegovi poslanci v proceduro vložili nekaj manj interesno začinjenih zakonov.
Zdi se, da je v tem pogledu še najmanj nerazumna SD, ki je očitno edina vsaj delno dojela, kar je jasno tudi najbolj površnim opazovalcem politike: prostodušno dajanje vtisa, da vlada in koalicija tako rekoč več ne delujeta, ne škoduje samo vladi kot celoti, kar dokazujejo porazni rezultati zadnjih javnomnenjskih raziskav o njeni priljubljenosti, ampak tudi strankam, ki jo sestavljajo. To se vidi tudi v padajočih odstotkih podpore SMC in Desusu.
Čeprav javnomnenjske raziskave ta hip še vedno kažejo na prevlado levice, ki bi lahko dosegla celo dvotretjinsko večino, nasprotni scenarij, oblikovanje desnosučne vlade, še ni izključen.
Do volitev so še dolgi trije meseci, po katerih ni nemogoče, da bi Janša zmagal z več kot 20 odstotki in tako dobil mandat za sestavo vlade in da bi recimo še tri manjše desne stranke preskočile volilni prag. Potem je mogoče vse.
Kljub vsemu zaklinjanju, da z desnim poglavarjem ne bodo šli v vlado, je slast oblasti prevelika. Janša bi v zgornjem scenariju morda potreboval samo še SMC. Ali pa vladno kombinatoriko zaokrožil z Marjanom Šarcem, ki bo moral v kampanji sicer dobro utemeljiti, da je njegova stranka levosredinska, kot trdi sam.
A o tem kdaj drugič, ko ne bo več polarnega mraza. Jaz pa bom ostal hudičev odvetnik.
Zakaj zaustavljati slovensko levico ob tako klavrni desnici? Dolgoročno za demokracijo ni dobro, da je ena politična opcija dolga leta prevladujoča sila v političnem ringu. Zelo blizu nas lahko to opazujemo na Hrvaškem, kjer imamo obraten fenomen: tam v zadnjih 28 letih prevladuje klavrna desnica v obliki HDZ in njenih še bolj klavrnih skrajno desnih satelitov.
Slovenska desnica v 28 letih ni sestavila niti dveh polnih mandatov na oblasti. Med glavnimi krivci za to je seveda hegemon desnice zadnjih 18 let, Janez Janša, ki kljub zaporednim volilnim porazom odrešeniško vztraja, da je prava rešitev za zdravljenje globoke države in za poglavarja druge republike.
Eden od glavnih problemov slovenske desnice je prav to: pomanjkanje državljanskega in političnega poguma poglavarjevih tekmecev, ko ta bezlja z radikalizmom, ki odvrača sredinske volivce.
Seveda ni dovolj zgolj opletati z menda najboljšim gospodarskim programom, kot zdaj že dolgočasno ponavljajo v NSi Mateja Tonina. V političnem ringu moraš preprosto prevladati z inteligentnim nasprotovanjem nesprejemljivim idejam znotraj svojega političnega bloka. Dodati je treba vsaj še domiselne, inovativne ideje in spretne medijske nastope, začinjene s humorjem.
Zabavno je opazovati vznikanje novih političnih iniciativ na desni sredini. Med najglasnejšimi, kako je v tej državi vse narobe, je bil Blaž Vodopivec, a je že pred meseci sporočil, da jim ni uspelo nabrati dovolj človeškega kapitala za ustanovitev liberalne stranke Prstan. Mimogrede, tudi takšno nišno stranko, po eni strani ostro zagovornico človekovih pravic in po drugi naklonjeno podjetništvu, demokracija potrebuje.
Očitno ni bilo dovolj energije za izlet stran od udobja kritizerstva. Za ustanovitev stranke in nastop na volitvah je treba vstati s foteljev, se odklopiti z interneta, iti med ljudi, sestankovati, nabirati denar, ustanavljati lokalne odbore tudi v odročnih krajih ...
Zakaj še ob vsem povedanem zaustavljati levico? Ker se zdi že skoraj perverzno prepričana o svoji nadaljnji prevladi. Prav neverjetno je, kako neodgovorno do države se vedejo stranke zdajšnje levosredinske koalicije.
Karl Erjavec je že pred enim letom prostodušno in javno razlagal, da se ob koncu mandata ne da nič več resnega postoriti. Dejan Židan takrat ni bil zelo daleč od tega stališča, medtem ko se je Miro Cerar še trudil nasprotovati, da tako vendar ne gre, da je treba delati do konca.
Zdaj, dobre tri mesece do volitev, so podivjali tudi v največji vladni stranki. Posamezni poslanci SMC, med katerimi je celo predsednik parlamenta Milan Brglez, serijsko vlagajo zakone, ki hranijo posamezne parcialne interese in za večino katerih je že zdaj jasno, da ne bodo prišli skozi parlamentarno sito.
Medtem nas je Erjavec pred dnevi »presenetil« z bistvom volilnega programa: popravil bo krivice, ki so se upokojencem zgodile med krizo. Ker ima manj poslancev kot Cerar, so njegovi poslanci v proceduro vložili nekaj manj interesno začinjenih zakonov.
Zdi se, da je v tem pogledu še najmanj nerazumna SD, ki je očitno edina vsaj delno dojela, kar je jasno tudi najbolj površnim opazovalcem politike: prostodušno dajanje vtisa, da vlada in koalicija tako rekoč več ne delujeta, ne škoduje samo vladi kot celoti, kar dokazujejo porazni rezultati zadnjih javnomnenjskih raziskav o njeni priljubljenosti, ampak tudi strankam, ki jo sestavljajo. To se vidi tudi v padajočih odstotkih podpore SMC in Desusu.
Plakat za film Foto: WIKIPEDIA
Čeprav javnomnenjske raziskave ta hip še vedno kažejo na prevlado levice, ki bi lahko dosegla celo dvotretjinsko večino, nasprotni scenarij, oblikovanje desnosučne vlade, še ni izključen.
Do volitev so še dolgi trije meseci, po katerih ni nemogoče, da bi Janša zmagal z več kot 20 odstotki in tako dobil mandat za sestavo vlade in da bi recimo še tri manjše desne stranke preskočile volilni prag. Potem je mogoče vse.
Kljub vsemu zaklinjanju, da z desnim poglavarjem ne bodo šli v vlado, je slast oblasti prevelika. Janša bi v zgornjem scenariju morda potreboval samo še SMC. Ali pa vladno kombinatoriko zaokrožil z Marjanom Šarcem, ki bo moral v kampanji sicer dobro utemeljiti, da je njegova stranka levosredinska, kot trdi sam.
A o tem kdaj drugič, ko ne bo več polarnega mraza. Jaz pa bom ostal hudičev odvetnik.
