Zelo nerodno: obstala sta v avtu, ker nista znala odpreti vrat (FOTO)
Trinajst let je sedel za volanom megapriljubljene avtomobilistične serije Top Gear, ki so jo odlikovali dih jemajoče adrenalinske akcije in izjemni jekleni konjički. A čeprav verjetno ni avtomobila, ki ga Jeremy Clarkson še ne bi preizkusil, ter je bil kos še tako zahtevni nalogi, obvladati mu je uspelo tudi večtonski vojaški oklepnik, je zdaj naletel na avto, ki mu ni kos.
Najnovejši model prestižnega športnega maseratija se je za Clarksona izkazal za prevelik zalogaj. Najprej ni znal odpreti vrat, zato sta z dekletom Liso Hogan v avtu obtičala. Nato ni našel ročne zavore in skoraj četrt milijona evrov vreden avto je začel sam od sebe ritensko drseti. Nazadnje pa je moral, da sta z Liso sploh lahko prišla domov, na pomoč poklicati kolega. »Verjetno bi bilo bolj enostavno, če bi ostala doma in sama naredila zahteven sufle, kot pa da sva se odpeljala v restavracijo na ribjo pito.«
V preizkus in oceno je dobil najnovejšega maseratija. A po zvezdnikovi oceni luksuznega konjička bo verjetno marsikdo dvakrat premislil, ali se ne bi bilo morda bolj modro odločiti za avto, za vožnjo katerega ne potrebuješ najmanj doktorata iz raketne znanosti. Tako zahteven se je namreč zdel Clarksonu. Ko sta se z Liso krulečih želodcev odpeljala v bližnji pub, jima vanj ni uspelo vstopiti, obstala sta na cesti pred njim.
»Pet minutk vožnje do tja, a tudi ko sva parkirala, sva bila pet minut pozneje še vedno v avtu. Noben od naju ni našel ničesar, kar bi vsaj približno spominjalo na kljuko. Če bi slučajno zapeljala v jezero ali reko, bi bila v riti.« S pomočjo svetilke na telefonu je zato temeljito preiskal ves avto, pregledal vse gumbe, dokler ni naletel na tistega, ki odklene in odpira vrata. A še preden sta dobro zajela svež zrak, že sta morala skočiti nazaj v avto, sam od sebe je namreč začel drseti po nagnjeni cesti. »Skočil sem nazaj v avto, pritisnil na zavoro, ko sem na armaturni plošči zagledal sporočilo. A sem, seveda, najprej moral najti očala, da sem ga lahko prebral.«
A niti to mu ni pomagalo, kako le, ko pa bi moral avto dati v prestavo za parkiranje, toda nima prestavne ročice! »Iskal sem tudi gumb s črko P, a tudi tega ni bilo nikjer.« Z več sreče kot pameti mu je nato uspelo pritisniti pravi gumb, a s tem njegove odisejade še ni bilo konec. V tistem je avto, drag kot žafran, začel spuščati nenavadne zvoke. »Kakšno uro sem verjetno na glas preklinjal avto in samega sebe, da nisem ostal doma. Nato pa sem se vdal in na pomoč poklical kolega.« Ta ga je vodil korak za korakom.
Našla nisva ničesar, kar bi spominjalo na kljuko. Če bi zapeljala v jezero, bi bila v riti.
»Moral sem pritisniti gum za parkiranje, ugasniti luči, ugasniti motor. Gumb za vžig in izklop sem moral nato pritisniti še enkrat, da je motor spet začel brneti. Nato sem vajo pritiska na gumb za izklop moral ponoviti, a tokrat s stopalom na zavori.« In avto je naposled tiho obstal. »Še pravi trenutek, da sva v pubu ujela pobiranje zadnjih naročil.«
