Tarantino plove v literarne vode, uspešnica bo zdaj še roman

Ni dvoma, da je Quentin Tarantino eden največjih režiserjev svoje generacije. A vendar ni le režiser, je tudi - morda celo predvsem - mojstrski pripovedovalec zgodb, le da teh v primerjavi s pisci ne ujame med platnice knjige, ampak jih prenese na veliko platno.

Precej briljantno, predvsem morda kriminalko Šund in vestern Django brez okovov, ki sta mu prinesla oskarja za najboljši izvirni scenarij. Zdaj pa se je filmar odločil svoje spretnosti pripovedovanja, ustvarjanja napetosti in oblikovanja večplastnih značajev prenesti še na papir. Z založbo HarperCollins je namreč podpisal pogodbo za kar dve knjigi, prvo fikcijo, drugo ne, obe pa naj bi na police prišli že prihajajoče poletje.

Eden največji hitov lanske filmske sezone je bila vsekakor uspešnica Bilo je nekoč ... v Hollywoodu, ki je v oskarjevsko dirko vstopila s kar desetimi nominacijami – tudi za režijo in najboljši izvirni scenarij, kar je oboje bilo v Quentinovih rokah – in domov odšla z dvema kipcema.

Zdaj pa bo Tarantino zgodbo o nekdanjem televizijskem zvezdniku in njegovem dvojniku, ki jo je spretno postavil v čas umorov zloglasnega serijskega morilca Charlesa Mansona in njegovih sledilcev, iz scenarija spremenil v roman. »Sočasno bo noro zabavna, izjemna in brutalna,« je o prihajajoči knjigi že dejal založnik, Quentin pa se je dela lotil predvsem zato, da bi se poklonil sicer precej obrobnemu literarnemu žanru, ki pa je v njem prebudil slast do zgodb.

»Knjižne adaptacije filmskih zgodb so bile prve knjige za odrasle, ki sem jih kdaj prebral, še danes pa do tega žanra gojim prav posebno naklonjenost. Zato sem vesel in ponosen, da se bom s svojo knjižno adaptacijo scenarija Bilo je nekoč ... v Hollywoodu poklonil temu meni tako ljubemu, a pogosto spregledanemu žanru, hkrati pa mi to daje možnost, da se še bolj poglobim v like,« je povedal režiser, ki bo že v manj kot enem letu izdal svoje prvo tiskano leposlovno delo.

V njem pa ne bo zgolj še podrobneje sledil glavnima likoma, odcvetelemu igralcu vesternov Ricku Daltonu, ki ga je v filmu upodobil Leonardo DiCaprio, ter njegovemu kaskaderju Cliffu Boothomu, ki ga je izjemno odigral Brad Pitt, tako brezhibno, da si je s to vlogo prislužil svojega prvega oskarja. Knjiga mu namreč daje precej več manevrskega prostora, da osnovno (filmsko) zgodbo razširi, ji – tako trdijo pri založbi – da »svež, igriv in pretresljiv odmik od filma«, glavnima junakoma Ricku in Cliffu pa bo sledil v času tako naprej kot nazaj v preteklost.

Quentinov leposlovni prvenec bo izšel v formatu, v kakršnem je v 70. letih tudi sam požiral knjižne adaptacije filmov. V obliki žepnice z mehkimi platnicami, sočasno pa bosta na trg prišli elektronska in zvočna različica, čemur bo jeseni sledila prestižnejša izdaja s trdimi platnicami. Če se je že odločil zaplavati v literarne vode, bo to storil velikopotezno.

Zato se je ob romaneskni obliki svojega zadnjega filma lotil tudi pisanja dokumentarnega knjižnega dela. In sicer se bo v okviru stvarnega dela Cinema Speculation v esejih, filmskih kritikah in lastnem razmišljanju – vključno s tuhtanjem »kaj če ...« – poglobil v filme, ki so nastajali v 70. letih minulega stoletja. Deloma ker je zaprisežen ljubitelj takratne kinoumetnosti, delno ker je svojo literarno vzornico našel v filmski kritičarki Pauline Kael, delno pa tudi zato, ker se je že dolgo igral z idejo, da bi režijsko kariero sklenil s pisanjem o svoji strasti do filma. Le da se je tega zdaj lotil nekoliko prej. Morebiti tudi, ker ima zaradi skoraj ustavljene filmske produkcije na razpolago precej več časa.


V teh dneh morda ne snema, zato je prijel za pero. A ne zgolj zaradi knjig, ki prihajata na trg že prihajajoče poletje. Že spomladi, ob prvem vsesplošnem zaprtju, se je namreč lotil pisanja filmskih kritik, ki jih pridno objavlja na spletni strani neodvisnega losangeleškega kinematografa New Beverly Cinema, ki ga je, da ga reši pred propadom, kupil že pred desetletjem. Tudi ker lahko tu še vedno predvaja filme, kot se jih je nekoč – na filmskem traku, ne v digitalnih formatih kot danes, saj to obisku kina in ogledu filma po Quentinovem mnenju doda poseben žmoht.

Ker pa je njegov kino že mesece zaprt, pod rubriko Tarantinove kritike podaja poglobljene in precej obsežne kritike filmskih in televizijskih klasik. Precej jih ima tudi sam doma, saj zimzelene stvaritve sedme umetnosti, seveda vse na filmskem traku, zbira že več kot 20 let.