Spielberg je verjel, da je nekaj tam zunaj

Film Bližnja srečanja tretje vrste je ameriški znanstvenofantastični film, ki ga je režiral znameniti Steven Spielberg in ga je ameriška javnost prvič videla 15. novembra 1977, v Evropo pa je prišel sredi decembra istega leta. Bil je uresničenje dolgo načrtovanega projekta takrat mladega in javnosti še ne dobro znanega režiserja, ki še ni dopolnil 30 let in ki je imel prej velik komercialni uspeh z grozljivko Žrelo o ljudožerskem morskem psu. Z družbo Columbia je sklenil kupčijo za znanstvenofantastični film. Naslov je izbral iz razvrstitve opazovanj neznanih letečih predmetov (NLP), kot jih je v svoji prvi knjigi podal J. Allen Hynek, znanstvenik in nekdanji svetovalec vojnega letalstva ZDA; bližnja srečanja tretje vrste naj bi označevala stik s tujimi bitji ali razumom nezemeljskega izvora.
Spielberg je ocenil, da bo projekt stal okrog 2,7 milijona dolarjev, a so ga dodatni stroški krepko podražili, na kar 19,4 milijona dolarjev, kar je bila pred štiridesetimi leti res zajetna vsota. Neuspeh filma bi Columbio, ki si je denar izposodila pri več podjetjih, pahnil v velike finančne težave.
Snemali so v kalifornijskem Burbanku, pri znamenitem Hudičevem stolpu v zvezni državi Wyoming in opuščenih velikih hangarjih za zračne ladje v kraju Mobile v Alabami. Sodelovali so številni strokovnjaki za posebne učinke, denimo Vilmos Zsigmond, Douglas Trumbull in seveda Carlo Rambaldi, ki je poskrbel za videz tujih bitij. Glasbo, ki je bila res nekaj posebnega, je skomponiral ravno tako znameniti John Williams. O scenariju so bolj ali manj molčali, poskrbeti so hoteli, da bo film presenečenje: kraji, kjer so snemali, so bili strogo varovani, igralci in statisti o dogajanju niso govorili z novinarji. In vse to se je splačalo: gledalci v kinu so film spremljali tako rekoč z odprtimi usti. Zgodba govori o običajnih ljudeh, ki se srečajo z nenavadnimi zadevami, za katere se zanimajo francoski in ameriški raziskovalci, ki delujejo pod krinko. V skupini ima pomembno vlogo francoski strokovnjak Claude Lacombe, ki ga je igral francoski režiser Francois Truffaut. »V resnici nisem nikoli poskušal ugotoviti, kaj pravzaprav pomeni moja vloga,« je dejal pozneje. »Vem, da sem bil veliko tam, a kot Greta Garbo lahko rečem le, da sem veliko čakal.« Nekoč je dejal, da »ko film doživi določen uspeh, postane sociološki dogodek«. In prav to se je zgodilo s Spielbergovim filmom.
Bil je velik finančni uspeh, zaslužil je vsaj 305 milijonov dolarjev. Kritiki so ga dobro ocenili. Pojavila se je tudi nekoliko daljša različica s prizori, ki jih sprva niso uporabili in ki zajemajo tudi pogled v notranjost matične vesoljske ladje. Kmalu se je pojavil na videokasetah, nato na DVD, od letos še kot blu ray.
»Film, ki sem ga posnel, naj ne bi bil znanstvenofantastičen,« pravi Spielberg. »Zares sem verjel, da je nekaj tam zunaj. Še danes sem prepričan, da v vesolju nismo sami.« Ne glede na to, da je to znanstvenofantastični film, so v njem tudi elementi tega, kar se je ljudem res zgodilo. Nekateri celo menijo, da niti ni tako daleč od resničnosti.