Ob prvem obisku frizerja je zvezdnik od groze bruhal (FOTO)
Otroštva ni imel sanjskega. Nasprotno, otroška leta Alana Cumminga so bolj kot na pravljico spominjala na nočno moro, v kateri je nenehno trepetal, da bo očetova roka lepega dne morda premočno udarila in ga pokončala. »Včasih sem trepetal za življenje, prepričan, da bo zdaj nastopil trenutek, ko umrem,« priznava igralec, ki je resnico o očetovem nasilju dolga leta skrival pred svetom, najverjetneje tudi pred samim seboj, dokler ni med njegovim pisanjem spominov vse počasi začelo vreti na plan.
In tedaj, bilo je pred osmimi leti, je svoje mladostne travme prelil med platnice knjige Not My Father's Son (Nisem očetov sin). Precej poveden naslov, marsikdo bi ga morda pripisal zvezdnikovi želji, da bi imel drugačnega, ljubečega očeta, a v resnici je z njim povedal to, v kar je njegov oče verjel. Da ni njegovo meso in kri. »Poklical sem ga in mu dejal, da ga moram razočarati. Opravil sem namreč test DNK, ta pa je dokazal, da sem njegov sin.«
Ni ga zlomil
Marsikatero grozoto, ki je noben otrok ne bi smel doživeti, sploh pa ne pod roko staršev, je Cumming razkril že v svoji knjigi pred osmimi leti. Tudi tisto, da je bil njegov nasilni oče Alex skoraj obseden z njegovimi lasmi in ga je, ko so ga nekoliko razmršeni zmotili, za ovratnik zvlekel več deset metrov iz hiše, čez vrt, in ga obril z rjastimi škarjami, s katerimi so strigli ovce.
»To se mi je tako vtisnilo v spomin, da sem, ko sem kot odrasel moški šel k frizerju, bruhal,« pravi Cumming in nadaljuje, da ima občutek, da je oče v mučenju njega in brata užival. »Vseeno mu je bilo, kaj smo mislili in čutili moj brat, mama ali jaz. Do vseh je bil strašansko nasilen – telesno, duševno, čustveno. Ni se nadzoroval.«
A če je menil, da bo s tem notranje zlomil svojega otroka, se je pošteno uštel. »Ni mi zlomil duha. Lastnosti, ki jih moraš imeti, če želiš preživeti zlorabo odrasle osebe, zaradi katere se počutiš povsem nemočnega, ti nadvse prav pridejo kot igralcu. Znati moraš poslušati, se pretvarjati, da ne čutiš tega, kar čutiš, znati moraš prikriti strah.« Vse, kar je dodobra usvojil kot otrok in mu je, ko je pobegnil od zlobnega očeta, pomagalo, da si je ustvaril življenje, ki ga je želel živeti. In ki ga danes živi.
Svetu se dolgo ni sanjalo, kako sprevržen in grozljiv je bil njegov odnos z očetom. Javnost je menila, da sta zgolj odtujena, v čemer je tudi bila resnica, saj dolga leta nista spregovorila ali imela stikov. Do pred 12 leti, ko je škotski igralec z očetom po 20-letnem zatišju navezal stike zaradi oddaje Who do you think you are?, ki raziskuje družinsko zgodovino slavnih. Prav zaradi te dokumentarne serije je Cumming tudi opravil test očetovstva, da bi ovrgel trditev, ki jo je ničkolikokrat slišal iz očetovih ust – da ni njegov biološki sin.
»Nisem mu verjel, test pa je to dokazal. Noro, kako si je vse gladko izmislil!« pripoveduje Alan in nadaljuje, da je z dokazom v rokah poklical očeta in mu test DNK pomolil pod nos. »Povedal sem mu tudi, da je strahopetec, saj sem na koncu bil jaz tisti, ki je moral izbrskati resnico. Strahopetec, ker je laž, ki ji je najbrž celo verjel, izrabljal kot izgovor in opravičilo, da se je tako znašal nad menoj. Povedal sem mu vse, kar mi je ležalo na duši in sem mu že dolgo želel povedati.«
Laž, da nisem njegov sin, je izrabljal kot izgovor in opravičilo, ko se je nad menoj nasilno znašal.
Klic, edini po dveh desetletjih, je zaključil z besedami, da z njim ne bo več govoril, a da naj skrbi zase. »Nato sem se poslovil. Rekel sem mu adijo.« To pa se je izkazalo tudi za poslednje slovo, njegov oče je tedaj namreč že umiral za rakom in leta 2010 tudi umrl.
