DEMONI

Igralec kroti jezo in išče odpuščanje

Shia LaBeouf se uči iz napak, pred katerimi je bežal.
Fotografija: Vse življenje ga spremlja misel, da mora maščevati mamo.
Odpri galerijo
Vse življenje ga spremlja misel, da mora maščevati mamo.

Sloves slabega fanta Hollywooda si je igralec Shia LaBeouf več kot zaslužil, saj v minulih letih skoraj ni mogel zakorakati v bar, ne da bi se prej ali slej vnel prepir. »Svojega besa ne znam nadzirati. Z javnimi izbruhi sem pogrnil na celi črti.« Tudi ker so ga ti večkrat spravili na treznjenje v pripor in mu prinesli pogojne kazni, vse prepogosto pa so ga ujele še kamere, da si je rumeni tisk z veseljem mel roke. Nazadnje lansko poletje s kaljenjem javnega miru, opitostjo in, češnja na vrhu torte, upiranjem aretaciji. A je nato izginil kot kafra izpod medijskega žarometa. Na rehabilitacijo in sodno zapovedan tečaj nadzorovanja jeze, med katerim je prišel do dna nekaterim svojim težavam.
Vse življenje ga spremlja misel, da mora maščevati mamo.
Vse življenje ga spremlja misel, da mora maščevati mamo.

Starši so ga imeli radi, se spominja, a je pod domačo streho kljub temu večkrat videl nasilje. Očeta so spomini na vojno namreč pahnili v alkohol in droge, da je bil žaljiv in nasilen, v malega Shio je enkrat, misleč da je znova sredi viher vietnamske vojne, uperil celo pištolo. Vse to je končalo zakon zvezdnikovih staršev. Z mamo Shayno, ki mu je še danes »njegovo vse«, sta si življenje – denarja namreč nista imela na pretek – nato poskušala ustvariti v precej nevarni soseski. In čeprav je nanju občasno pazil sosed, njegova skrb ni bila dovolj. »Zamrznil sem,« se spominja Shia, ki je kot 10-letni fantič skrit lahko le poslušal, kako neznanec, ki je vdrl k njima, posiljuje njegovo mamo. »Potem je zbežal. Za njim se je pognala mama. In potem sosed, mislim, da z lokostrelom v rokah,« a je moški že izginil, policija pa nikoli ni odkrila nikakršnih sledi. »Ko sem šel lani na rehabilitacijo, smo odkrili, da že ves ta čas trpim za posttravmatsko stresno motnjo. Ko sem bil prvič aretiran, je vse to izviralo iz tega dogodka. Ko je neki moški na parkirišču z avtom trčil v mamin avto, sem v mislih slišal krike, da jo moram maščevati. Zato sem se nadenj spravil z nožem – ki ga sicer nisem uporabil, a misel, da moram maščevati mamo, me spremlja vse življenje.«
Po lanski aretaciji je med rehabilitacijo spoznal, da trpi za posttravmatskim stresom. FOTO: Reuters
Po lanski aretaciji je med rehabilitacijo spoznal, da trpi za posttravmatskim stresom. FOTO: Reuters

Nobeno hlajenje v priporu ga ni dovolj streznilo, da bi zakorakal na pravo pot. Pot mu je moral prekrižati Zack Gottsagen, soigralec z downovim sindromom, ki mu je dejal, da ga ne prenaša in da z njim noče več sodelovati. »Ta trenutek je spremenil vse. Zaradi njega sem sprevidel, da potrebujem pomoč in sem jo bil tudi prvič pripravljen sprejeti. Pogledal sem svojim napakam v obraz. Priznati moram, kaj vse sem počel narobe. Zdaj se poskušam česa naučiti iz napak. V svojem obupu sem izgubil pravo pot in sem zgolj bežal. Na precej staromoden način, s pivom in viskijem. Na kratko – pošteno sem zajebal. Zdaj pa iščem odvezo.« 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas