Mama Stanke Kovačič nazdravila stotici

Erna Nečemer, ki je prejšnji petek praznovala okrogli 100. rojstni dan v Domu Lipa v Štorah, obkrožena s številnimi sostanovalci, svojci in gosti, ki so ji prišli čestitat, se je za praznovanje svojega jubileja skrbno uredila. Žal ji je bilo le, da z zbranimi ni mogla stoje nazdraviti, ker je noge ne ubogajo več, močno pa ji je opešal tudi vid. A kljub temu je še vedno bistrega uma in duha, kot je bila pred tem vse življenje, ki je bilo zanjo lepo, a v določenih obdobjih tudi težko. Vse do lani, ko je izgubila tudi svojega sina Petra, je še sama skrbela zase, potem pa ni šlo več in zato jesen življenja zdaj preživlja v Štorah, kjer je preživela tudi otroštvo in mladost. Še vedno ji trdno stoji ob strani njena hči Stanka, ki pa ni kdor koli, temveč je ena naših najbolj znanih pevk, poročena pa je bila z glasbenikom Borisom Kovačičem, ta je imel svoj istoimenski ansambel in je napisal ducat pesmi, ki so že skoraj ponarodele.

Vesela, ko se poročijo

Mnogi ime Stanke Kovačič povežejo s pesmijo Prinesi mi rože, ki je tudi ena najbolj znanih skladb v naši glasbeni zakladnici. Plošča, na kateri je izšla, je bila prodana v zlati nakladi, skupaj z možem, ki jo je ustvaril, sta zanjo prejela kristalno vazo in babičino skrinjo – priznanje za najbolj priljubljeno pesem stoletja. Očitno Stankini glasbeni geni niso povsem naključni, saj je vse življenje rada pela tudi njena mama Erna. Pela je v zboru Svoboda Štore, bila amaterska igralka, zelo rada je šivala oblačila in, dokler je živela v hiši na Lipi, skrbela za živali in vrt. Zaposlila se je v Železarni Štore in tam ostala vse do upokojitve, v zakonu s Stankom Goriškom pa sta se rodila hči Stanka in sin Peter. Po smrti prvega moža se je ponovno poročila, z Borisom Nečemrom, otrok pa nista imela. A ji je pred leti umrl tudi drugi mož in od takrat naprej je sama. Toda ni ji hudega, saj ji družbo pogosto delajo vnuki, teh ima kar pet, še devet pa pravnukov. In vedno znova se veseli praznovanj njihovih rojstnih dni, še posebno pa je vesela, ko se kateri poroči. »A tudi manj veselih trenutkov v njenem življenju ni manjkalo,« nam pove Ernina dolgoletna prijateljica Jožica Subotič, ki jo v domu, kjer se zelo dobro počuti, obišče vsaj dvakrat na teden. »Najbolj hudo je bilo, ko je bila njihova hiša leta 1944 bombardirana,« se grenke izkušnje spominja Jožica. Erna je bila do konca vojne partizanska kurirka z imenom Biserka in je po okoliških krajih prenašala pošto.

Še pri 90 letih v maškarah

Ernin vnuk Andrej Gorišek nam je zaupal, da je imela njegova babica veliko hobijev. »Še posebno pa je uživala, ko je potem, ko je že bila v pokoju, izdelovala plišaste igrače, ki so jih prodajale razne založbe,« nam je razkril Andrej. Njen drugi vnuk Simon Kovačič, sin njene hčerke Stanke, ki igra v dolenjskem Ansamblu Petra Finka, pa nam je povedal, da se je njegova babica še pri devetdesetih letih našemila in bila v maškarah. Seveda je Erna ob vseh hobijih in službi skrbno spremljala hčerino glasbeno kariero, dokler je ta trajala, saj se je tudi Stanka zdaj umaknila iz javnega nastopanja. »Zelo je bila ponosna name, vse življenje sva se dobro razumeli in sodelovali. Vesela sem, da je dočakala tako lepo starost in da je še vedno bistrega uma,« je dejala Stanka Kovačič. Erni Nečemer so ob jubileju iskreno čestitali tudi številni drugi, vse od direktorice Doma Lipa Marinke Hrnčič do celjske podžupanje mag. Darje Turk, v imenu Mestne četrti Slavko Šlander v Celju, kjer je dolgo prebivala, pa ji je voščil predsednik Alojz Melavc. Slavljenki je zapel domski pevski zborček, manjkala ni seveda niti torta.