ZVONE LIPOVŠEK
Prve ne pozabiš nikoli
Prvo harmoniko je dobil, ko je bil star sedem let. Ker mu jo je kupil oče, s katerim je Zvone igral na številnih ohcetih, je ta ostala pri hiši tudi potem, ko se je Zvone odselil od doma in si kupil novo. A od lani je prva spet v njegovih rokah.
Odpri galerijo
Zvone Lipovšek ima svoj ansambel Lipovšek.
Pri družini Lipovšek iz Jankove pri Vojniku, po domače na Železnikovi domačiji, kjer se je rodil znani harmonikar Zvone Lipovšek in tam preživel čudovito otroštvo, je bilo veliko inštrumentov. Le harmonike ni bilo.
»In že kot sedemletni fantič sem starše nagovarjal, naj mi jo kupijo. A denarja zanjo takrat ni bilo. A oče in mama sta prisluhnila moji želji in prodala, se mi zdi, dva bika iz hleva in še stric je nekaj primaknil. In nikoli ne bom pozabil trenutka, ko mi jo je oče pripeljal domov, odprl kovček in sem zagledal čudovito harmoniko, ki sem jo prej občudoval le po televiziji,« nam takratne občutke opiše Lipovšek. In doda, da se je že naslednji dan naučil nanjo igrati skladbo Preljubi moj Lenart.
»Izdelana je bila leta 1976 in takrat, ko sem jo dobil v dar, je bila stara točno eno leto. No, zdaj lahko izračunate, koliko sem star,« smeje se reče Zvone, ki mu je inštrument lep spomin na njegovega žal že pokojnega očeta Tončija, s katerim sta skupaj veliko igrala na porokah. »On trobento, jaz harmoniko, a je tudi oče še igral nanjo. Tako da je zdaj tudi z njo med nama ostala nekakšna vez,« še pravi Zvone, ki pa je sinu Žanu že zabičal, da nikoli ne bo naprodaj in da bo šla iz roda v rod. »Saj veste, prve nikoli ne pozabiš. Da pa jo imam po toliko letih zdaj doma, v svoji vitrini, no, to res ni kar tako. Harmoniko mislim, seveda,« se smeje Lipovšek, znan po hudomušnosti. Kot eden redkih tistih pravih muzikantov.
»In že kot sedemletni fantič sem starše nagovarjal, naj mi jo kupijo. A denarja zanjo takrat ni bilo. A oče in mama sta prisluhnila moji želji in prodala, se mi zdi, dva bika iz hleva in še stric je nekaj primaknil. In nikoli ne bom pozabil trenutka, ko mi jo je oče pripeljal domov, odprl kovček in sem zagledal čudovito harmoniko, ki sem jo prej občudoval le po televiziji,« nam takratne občutke opiše Lipovšek. In doda, da se je že naslednji dan naučil nanjo igrati skladbo Preljubi moj Lenart.
»On trobento, jaz harmoniko, a je tudi oče še igral nanjo. Tako da je zdaj tudi z njo med nama ostala nekakšna vez.«
Iz Jankove v Velenje
»In tako se je začela moja glasbena pot. S to harmoniko sem odraščal, z njo sodeloval na tekmovanjih v Sloveniji in tujini in prejel veliko nagrad, med njimi sedem zlatih plaket na Zlati harmoniki Ljubečne,« še pove. Ko se je odselil v Velenje, je harmonika ostala doma, saj je oče dejal, da pač spada k domačiji, zato si je Zvone kupil drugo, po lastnih željah. A vedno si je želel imeti tisto prvo pri sebi v Velenju.Prva harmonika v trajno last
»Lani, za moj rojstni dan, pa sta me mama Anica in brat Tomaž z družino presenetila in mi to prvo harmoniko prinesla za darilo v trajno last. Ne morem opisati sreče in veselja, ki sem ju ob tem občutil. Kot takrat, ko sem jo prvič dobil v roke. Kar tresel sem se,« nam je zaupal Zvone, ki ima zdaj doma več diatoničnih harmonik, ki jih trži pod lastno blagovno znamko Lipovšek. A prva je zanj neprecenljiva.zlatih plaket na Zlati harmoniki Ljubečne je prejel Zvone.
»Izdelana je bila leta 1976 in takrat, ko sem jo dobil v dar, je bila stara točno eno leto. No, zdaj lahko izračunate, koliko sem star,« smeje se reče Zvone, ki mu je inštrument lep spomin na njegovega žal že pokojnega očeta Tončija, s katerim sta skupaj veliko igrala na porokah. »On trobento, jaz harmoniko, a je tudi oče še igral nanjo. Tako da je zdaj tudi z njo med nama ostala nekakšna vez,« še pravi Zvone, ki pa je sinu Žanu že zabičal, da nikoli ne bo naprodaj in da bo šla iz roda v rod. »Saj veste, prve nikoli ne pozabiš. Da pa jo imam po toliko letih zdaj doma, v svoji vitrini, no, to res ni kar tako. Harmoniko mislim, seveda,« se smeje Lipovšek, znan po hudomušnosti. Kot eden redkih tistih pravih muzikantov.
