Mojzer je vse, ki delajo glasbo, nagnal k spovedi

Dileme ni, vsestranski glasbenik, pevec, bobnar in harmonikar je slovensko glasbeno sceno zaznamoval s pesmimi Ti si rekla sonce, Polnočni kavboj, Cifra mož in Deček z ulice. Ivo Mojzer je ob svojih 70 letih pred nedavnim predstavil avtobiografijo, ki jo je naslovil Srečen je, kdor zares živi.

V njej popisuje svoje zavite glasbene poti po Jugoslaviji, Sloveniji in svetu, osvetljuje glasbeno sceno slovenske zabavne glasbe in njene zvezde zadnjih 40 let. Bralec ima možnost spoznati družabno življenje v Mariboru in Sloveniji v 70. in 80. letih ter srečati znane obraze slovenske glasbe, s katerimi je Mojzer sodeloval. »V knjigi je vse resnično, eni se bodo smejali, drugi pa …« pravi Mojzer, ki se je na srednji glasbeni izmuznil k fagotu (in klavirju), pri šestnajstih po naključju udaril po bobnih – in ta zvok se je zadrl najgloblje. Nastopal je s skupino Biseri, ker je moral Tulio Furlanič v armado, se je Ivo pridružil našemu najslavnejšemu bendu v zgodovini, idolom beatlovske generacije, Kameleonom. Vabilo ga je ujelo na ladji hotelu v libijskem Tripoliju, kjer je igral z reško skupino 777.

»Po Titovi smrti je začela pri nas scena ugašati. Večkrat sem za zdomce igral v Nemčiji, leta 1985 sem šel v Ruhpolding in – tam ostal 23 let. V idilični gorski vasici s 6000 dušami.« Živel je v prelepi garsonjeri, igral in pel v kvartetu, bil prijavljen, dobiva nemško pokojnino. »Plače so bile v Nemčiji visoke, zato je tudi pokojnina več kot v redu. Gori sem zaživel zelo zdravo, ves čas gonil gorsko kolo, minimalno pil alkohol. Seveda sem spremljal biatlonske tekme, sem pa tudi vroč fan münchenskega Bayerna,« rad pove.

Bil je v Stockholmu na Evroviziji s skupino Pepel in kri in pesmijo Dan ljubezni. Mimogrede: Leta 1975 je skupina s to skladbo zmagala na Opatijskem festivalu in s tem dobila pravico zastopanja nekdanje Jugoslavije, na evrovizijski popevki še istega leta na Švedskem. Pesem Dan ljubezni je doživela številne priredbe, med drugim v nemškem, angleškem in nizozemskem jeziku. Izvajala sta jo celo Moskovski državni simfonični orkester in Kraljevi filharmonični orkester iz Londona

O tem, kaj si misli o letošnji predstavnici oziroma pesmi pa je nedavno povedal: »To ni nič. Pesem mora imeti melodijo, aranžersko in melodično mora biti bogata. Deset minut po koncu letošnje Eme nisem bil sposoben zapeti niti ene melodije. Tako je že več let. Ne gre za kakovost, gre za aranžma. To niso pesmi, ki ostanejo. Gospodje, ki to delajo, se naj gredo spovedat v cerkev.«

Je pa Bulvar izvedel, da bi se moral Mojzer s knjigo le malce bolj potruditi, saj naj bi v njej mrgolelo napak. Tako imenovanih tehničnih kot tudi slovničnih, vendar to – v teh časih – kot je nemalokrat slišati, ni čisto nič nenavadnega.