MARIJAN SMODE
FOTO: S svojo Jožico premagal vse: petelin, ki je prezgodaj zakikirikal
Koroški kantavtor je bil ekolog, še preden je bilo to moderno, še danes pa je absolutni rekorder v prodaji pesmi na katerem koli nosilcu zvoka v Sloveniji.
Odpri galerijo
FOTO: Tadej Regent
Skoraj legendaren je izračun, ki pravi, da je Marijan Smode prodal več nosilcev zvoka s svojo znamenito Jožico (»kje si bla, ko sem te iskal, ne laži mi, saj dobro vem, da drug te je mečkal ...«) kot Zoran Predin in Vlado Kreslin skupaj. Kantavtor in neutrudni koroški trubadur se danes trudi živeti ekološko, čeprav o sebi pravi, da ni kak ekološki biser. Zato pa je njegova Mrtva reka že pred leti postala napoved našega malomarnega odnosa do narave. Takrat je bilo verjetno prezgodaj, pravi, a se je izkazalo, da je bila pesem, ki so jo ekologi vzeli za neuradno himno, preroška. Danes živi na »zemlji svojih prednikov«, trudi se živeti z naravo in za naravo. Seveda, tudi Mrtvo reko, Jožico in številne druge pesmi, s katerimi je oral ledino na slovenskem glasbenem prizorišču in po prodanih nosilcih zvoka z njimi postal tudi eden od glasbenih rekorderjev, še vedno prepeva ...
Začeti morava z Jožico, s katero ste s 127.000 prodanimi izvodi v Sloveniji postavil prodajni rekord. Kako bi z današnjimi očmi opisali tisti čas?
Jožica je res absolutna rekorderka v prodaji katerega koli nosilca zvoka v Sloveniji. To je bilo vsekakor najbolj noro obdobje v moji glasbeni karieri, čas neskončnih zabav in veseljačenja. Če izhajam iz dejstva, da je bila pesem v osnovi mišljena kot provokacija, so se nekateri tega začeli zavedati precej pozno in se je na mojo srečo vse lepo izšlo.
Pesem pa se je dodobra zasidrala v ušesih poslušalcev.
Seveda. Pesem še danes zažiga na vseh mojih nastopih. Kako je, če jo z mano zapoje več tisočglava množica, sem nazadnje občutil na Noči Modrijanov. Takrat sem se zavedel, da pesem kljub svoji neposrednosti ni bila kar nekaj vrženega v čas in prostor, ampak je zaznamovala obdobje, v katerem so ljudje živeli z njo in se sproščeno zabavali. Najlepši pa je občutek, ki ti ga da takšen dogodek, da se pravzaprav ni skoraj nič spremenilo. Kakor koli obračam, brez Jožice bi bil svet vsaj malo drugačen.
Kako pa pravzaprav vidite današnji čas na glasbeni sceni. Slovenski sceni, seveda?
O današnji glasbeni sceni bi zelo težko dal kompleksno oceno, saj je dogajanje precej razpeto in v nekih popolnoma novih dimenzijah. Zlasti družabna omrežja so poskrbela, da ljudje lažje dostopajo do glasbenih vsebin. Tudi ustvarjalcem je s tega stališča lažje, saj njihove stvaritve lažje pridejo do potencialnih poslušalcev. Tehnika omogoča neposredno komunikacijo med pevci in poslušalci in je glede tega veliko lažje kot nekoč, ko je bilo le nekaj medijev, in če te ni bilo tam, sploh nisi obstajal. Tudi sam se vsak dan zahvalim usodi, za to ugodje, saj sem lahko vsak dan v stiku z mojimi poslušalci. Prisluhnem njihovim kritikam in pohvalam, in to je zelo lep občutek, saj je lahko vsak opazil, da me na nacionalni televiziji in radiu skoraj ni, kar pa danes ni več večji problem.
No, pa tudi slabo stran ima ta napredek, mar ne?
Res pa je, da te moderne tehnologije prinašajo s sabo tudi ogromno nepotrebnega in nekakovostnega. To je verjetno cena, ki jo plačujemo. Še nekaj sem opazil: v zadnjem obdobju je bilo zelo malo pesmi, ki bi bile takšne, da bi si jih zapomnil in bi se me dotaknile.
Se vam zdi, da je za avtorja, ki živi zunaj središča, kot vi v Sv. Danijelu pri Trbonjah na Koroškem, to oteževalna okoliščina?
Tega, da živim v svoji rodni vasi Sv. Danijel, nikoli nisem jemal kot minus. Ko se zjutraj zbudim in pogledam to prečudovito naravo, kjer mi je dano živeti, se večkrat zavem, v kako prekrasnem okolju živim. Kako enkratna je v svoji lepoti ta narava.
Z Jožico ste imeli kar precej težav, na RTV je sploh niso hoteli predvajati zaradi domnevne odločitve cenzorske komisije. Danes bi bilo besedilo verjetno eno najbolj nedolžnih. Kaj menite o tem?
Ah, kaj naj rečem, s tem se dejansko nikoli nisem preveč obremenjeval. Ko sem pisal pesem, sem imel morda v mislih nekaj drugega, kot so nekateri to razumeli. Zato sem imel tudi nekaj težav. A pesem še danes živi, ljudje jo imajo radi, in to je edino, kar šteje.
Z Mrtvo reko pa ste bili pred tremi desetletji, ko se večina okoljskih problemov ni niti zavedala, kar svojevrstni ekološki vizionar …
To pesem bi lahko označil za nekakšega petelina, ki je prezgodaj zakikirikal. Že večkrat sem poudaril, da je to pesem naše generacije in prav vsak bi jo lahko podpisal, saj smo tako, kot poje pesem, vsi čutili in razmišljali. Takrat sem živel v železarskem okolju, kjer je bilo na prvem mestu zbiranje podatkov o tisočih tonah proizvedenega jekla in ekološko razmišljanje je bilo za ta čas nekaj popolnoma nedoumljivega.
Ste imeli kakšne težave zaradi te pesmi?
Sem! Ogromno jih je bilo, kar občasno čutim še danes, saj je še vedno precej starih kadrov na določenih položajih, ki ne morejo iz svoje kože. Takrat mi je v resnici gorelo pod nogami zaradi te in še nekaterih drugih pesmi, tako da ne vem, komu se moram zahvaliti, da sem odnesel celo kožo.
Drži, da ste jo zapeli najmanj tritisočkrat, na privatnih zabavah pa vsaj še dvakrat toliko?
Težko bi preštel, kolikokrat sem zapel to pesem, vsekakor pa res velikokrat. Vendar sem prepričan, da ni nikoli preveč, saj je pesem z vsakim novim obdobjem, zaradi novih in novih ekoloških problemov znova aktualna. Je kot nekakšna slaba vest, ki se vsake toliko oglasi v nas in nas opomni, kako dolgo že zadajamo rane naši zemlji, ki vse potrpežljivo prenaša in nam oprošča.
Pred kakimi tremi leti ste predstavili tudi pesem Ne umiraj moj gozd zeleni. Še ena v seriji ekoloških?
Pesem se mi je verjetno porodila že takrat, ko sem se kot navihan kratkohlačnik podil po neskončnih travnikih, ob druženju z domačimi živalmi, neokrnjeno naravo in preprostimi ljudmi, ko sem se prvič sploh zavedal tega, kar živi še danes v meni. Spoznal sem, kaj je bistvo sreče, kje so skrite pesmi ... Pred nekaj leti sva s prijateljem Davorjem Radolfijem malo dlje posedela ob kozarčku rujnega in me je vprašal: Marijan, kaj ti vidiš, ko se zjutraj zbudiš? In sem dejal, da gozdove, modro nebo, zelene travnike. Pa mi je rekel: No, vidiš, jaz pa vidim morje. Zdaj mi pa ti povej, kako lahko pišejo pesmi ljudje, ki se zbudijo med nebotičniki! Povedal je veliko resnico, sem pa pozneje spoznal, da lahko piše o lepotah narave vsakdo, če jih le nosi v srcu ...
Menda imate tudi ekološko parcelo?
Veliko mi pomeni, da danes živim s svojimi najbližjimi na zemlji svojih prednikov. Pravzaprav nenehno čutim njihovo navzočnost; v vonju sveže zorane zemlje, dehtenju češnjevih cvetov, vsakem koraku na jutranji rosi. Trudim se, da to čutijo tudi moji otroci. Da se zavedo, da na svetu ni vse samoumevno.
Po izobrazbi ste strojnik. Precej časa namenjate tudi razvoju tako imenovanih samozadostnih hišk, ki naj bi bile ekološko usmerjene. Kako je s tem projektom?
Seveda nisem kak ekološki biser. Tudi jaz imam veliko napak, se pa vseeno trudim, da bi v vsako svoje početje vnesel nekaj tistega, v kar verjamem in mi nekaj pomeni. Eden od mojih projektov, ki jih dokončujem, je izdelava prototipa ekološke, samozadostne hiške. Sam sem jo sprojektiral, zdaj pa z manjšimi presledki projekt dokončujem. Zanimiva je predvsem zaradi modularne konstrukcije, tako da se lahko razstavi in prestavi na drugo lokacijo. Na majhni kvadraturi ponuja udobje štirim osebam tako poleti kot tudi takrat, ko se malo ohladi. Napaja se s sončno in vetrno energijo, ima zalogovnik za vodo, ki se lahko napaja iz omrežja, kje pa vode ni, se oskrbuje s kapnico, ki se zbira v zalogovniku. Je majhna, a ima dušo.
Velikokrat, največkrat ste prepevali o ljubezni. Ali še verjamete vanjo?
Ljubezen je zame najpomembnejša v življenju. Vsakdo, ki jo nosi v srcu, zna ljubiti sočloveka, naravo, živali in vse lepo, kar nas obdaja. Brez ljubezni si ne znam predstavljati življenja, saj je prav ljubezen nedvomno gonilna sila vsega. Le v ljubezni ne moremo igrati in se sprenevedati.
Včasih ste bili dolgolasec z zgolj 60 kilogrami, športnimi copati, kavbojkami, kitaro in flanelasto srajco. Kako se počutite v zrelih letih in po raznih življenjskih preizkušnjah?
Še danes se najbolje počutim v kavbojkah, flanelasti srajci in teniskah.
Kako pa je na nastopih? Da starejši poslušalci razumejo vaša sporočila, mi je jasno, kaj pa mladi? Se vam zdi, da se jih dotaknete s pesmimi?
Na nastopih moje pesmi pojejo tako stari kot mladi. Starejšim pomeni to spomin na mladost in vesel sem, da jim je uspelo to prenesti tudi na svoje otroke, ki se takrat, ko sem jih pisal, še rodili niso. Lep je občutek, ko najdem svojo pesem v učbenikih osnovnih šol ali ko včasih zaslišim v parku mlade, kako prepevajo Ne odhajaj še, Belinda ali Le solza bo stekla morda. Verjetno se zavedajo, da so mladost in ljubezen in šumenje smrek ter iskrena pesem vselej nekaj zelo lepega. Pri tem ni pomembno, ali so najlepše in najbolj popularne, šteje le, da so prišle iz srca.
Začeti morava z Jožico, s katero ste s 127.000 prodanimi izvodi v Sloveniji postavil prodajni rekord. Kako bi z današnjimi očmi opisali tisti čas?
Jožica je res absolutna rekorderka v prodaji katerega koli nosilca zvoka v Sloveniji. To je bilo vsekakor najbolj noro obdobje v moji glasbeni karieri, čas neskončnih zabav in veseljačenja. Če izhajam iz dejstva, da je bila pesem v osnovi mišljena kot provokacija, so se nekateri tega začeli zavedati precej pozno in se je na mojo srečo vse lepo izšlo.
Lep občutek je, ko najdem svojo pesem v učbenikih osnovnih šol ali ko včasih zaslišim v parku mlade, kako prepevajo Ne odhajaj še, Belinda.
Pesem pa se je dodobra zasidrala v ušesih poslušalcev.
Seveda. Pesem še danes zažiga na vseh mojih nastopih. Kako je, če jo z mano zapoje več tisočglava množica, sem nazadnje občutil na Noči Modrijanov. Takrat sem se zavedel, da pesem kljub svoji neposrednosti ni bila kar nekaj vrženega v čas in prostor, ampak je zaznamovala obdobje, v katerem so ljudje živeli z njo in se sproščeno zabavali. Najlepši pa je občutek, ki ti ga da takšen dogodek, da se pravzaprav ni skoraj nič spremenilo. Kakor koli obračam, brez Jožice bi bil svet vsaj malo drugačen.
Ko sem pisal pesem Jožica, sem morda imel v mislih nekaj drugega, kot so razumeli nekateri, pravi Marijan Smode. FOTO: Tadej Regent
Kako pa pravzaprav vidite današnji čas na glasbeni sceni. Slovenski sceni, seveda?
O današnji glasbeni sceni bi zelo težko dal kompleksno oceno, saj je dogajanje precej razpeto in v nekih popolnoma novih dimenzijah. Zlasti družabna omrežja so poskrbela, da ljudje lažje dostopajo do glasbenih vsebin. Tudi ustvarjalcem je s tega stališča lažje, saj njihove stvaritve lažje pridejo do potencialnih poslušalcev. Tehnika omogoča neposredno komunikacijo med pevci in poslušalci in je glede tega veliko lažje kot nekoč, ko je bilo le nekaj medijev, in če te ni bilo tam, sploh nisi obstajal. Tudi sam se vsak dan zahvalim usodi, za to ugodje, saj sem lahko vsak dan v stiku z mojimi poslušalci. Prisluhnem njihovim kritikam in pohvalam, in to je zelo lep občutek, saj je lahko vsak opazil, da me na nacionalni televiziji in radiu skoraj ni, kar pa danes ni več večji problem.
3000-krat je vsaj zaigral pesem Mrtva reka.
No, pa tudi slabo stran ima ta napredek, mar ne?
Res pa je, da te moderne tehnologije prinašajo s sabo tudi ogromno nepotrebnega in nekakovostnega. To je verjetno cena, ki jo plačujemo. Še nekaj sem opazil: v zadnjem obdobju je bilo zelo malo pesmi, ki bi bile takšne, da bi si jih zapomnil in bi se me dotaknile.
Se vam zdi, da je za avtorja, ki živi zunaj središča, kot vi v Sv. Danijelu pri Trbonjah na Koroškem, to oteževalna okoliščina?
Tega, da živim v svoji rodni vasi Sv. Danijel, nikoli nisem jemal kot minus. Ko se zjutraj zbudim in pogledam to prečudovito naravo, kjer mi je dano živeti, se večkrat zavem, v kako prekrasnem okolju živim. Kako enkratna je v svoji lepoti ta narava.
Z Jožico ste imeli kar precej težav, na RTV je sploh niso hoteli predvajati zaradi domnevne odločitve cenzorske komisije. Danes bi bilo besedilo verjetno eno najbolj nedolžnih. Kaj menite o tem?
Ah, kaj naj rečem, s tem se dejansko nikoli nisem preveč obremenjeval. Ko sem pisal pesem, sem imel morda v mislih nekaj drugega, kot so nekateri to razumeli. Zato sem imel tudi nekaj težav. A pesem še danes živi, ljudje jo imajo radi, in to je edino, kar šteje.
Še danes se najbolje počutim v kavbojkah, flanelasti srajci in teniskah.
Eden od projektov ki jih dokončuje, je izdelava prototipa ekološke samozadostne hiške. FOTO: Osebni arhiv
To pesem bi lahko označil za nekakšega petelina, ki je prezgodaj zakikirikal. Že večkrat sem poudaril, da je to pesem naše generacije in prav vsak bi jo lahko podpisal, saj smo tako, kot poje pesem, vsi čutili in razmišljali. Takrat sem živel v železarskem okolju, kjer je bilo na prvem mestu zbiranje podatkov o tisočih tonah proizvedenega jekla in ekološko razmišljanje je bilo za ta čas nekaj popolnoma nedoumljivega.
Ste imeli kakšne težave zaradi te pesmi?
Sem! Ogromno jih je bilo, kar občasno čutim še danes, saj je še vedno precej starih kadrov na določenih položajih, ki ne morejo iz svoje kože. Takrat mi je v resnici gorelo pod nogami zaradi te in še nekaterih drugih pesmi, tako da ne vem, komu se moram zahvaliti, da sem odnesel celo kožo.
Drži, da ste jo zapeli najmanj tritisočkrat, na privatnih zabavah pa vsaj še dvakrat toliko?
Težko bi preštel, kolikokrat sem zapel to pesem, vsekakor pa res velikokrat. Vendar sem prepričan, da ni nikoli preveč, saj je pesem z vsakim novim obdobjem, zaradi novih in novih ekoloških problemov znova aktualna. Je kot nekakšna slaba vest, ki se vsake toliko oglasi v nas in nas opomni, kako dolgo že zadajamo rane naši zemlji, ki vse potrpežljivo prenaša in nam oprošča.
Pred kakimi tremi leti ste predstavili tudi pesem Ne umiraj moj gozd zeleni. Še ena v seriji ekoloških?
Pesem se mi je verjetno porodila že takrat, ko sem se kot navihan kratkohlačnik podil po neskončnih travnikih, ob druženju z domačimi živalmi, neokrnjeno naravo in preprostimi ljudmi, ko sem se prvič sploh zavedal tega, kar živi še danes v meni. Spoznal sem, kaj je bistvo sreče, kje so skrite pesmi ... Pred nekaj leti sva s prijateljem Davorjem Radolfijem malo dlje posedela ob kozarčku rujnega in me je vprašal: Marijan, kaj ti vidiš, ko se zjutraj zbudiš? In sem dejal, da gozdove, modro nebo, zelene travnike. Pa mi je rekel: No, vidiš, jaz pa vidim morje. Zdaj mi pa ti povej, kako lahko pišejo pesmi ljudje, ki se zbudijo med nebotičniki! Povedal je veliko resnico, sem pa pozneje spoznal, da lahko piše o lepotah narave vsakdo, če jih le nosi v srcu ...
127.000
prodanih nosilcev zvoka s pesmijo Jožica je v Sloveniji prodajni rekord.
prodanih nosilcev zvoka s pesmijo Jožica je v Sloveniji prodajni rekord.
Menda imate tudi ekološko parcelo?
Veliko mi pomeni, da danes živim s svojimi najbližjimi na zemlji svojih prednikov. Pravzaprav nenehno čutim njihovo navzočnost; v vonju sveže zorane zemlje, dehtenju češnjevih cvetov, vsakem koraku na jutranji rosi. Trudim se, da to čutijo tudi moji otroci. Da se zavedo, da na svetu ni vse samoumevno.
FOTO: Osebni arhiv
Seveda nisem kak ekološki biser. Tudi jaz imam veliko napak, se pa vseeno trudim, da bi v vsako svoje početje vnesel nekaj tistega, v kar verjamem in mi nekaj pomeni. Eden od mojih projektov, ki jih dokončujem, je izdelava prototipa ekološke, samozadostne hiške. Sam sem jo sprojektiral, zdaj pa z manjšimi presledki projekt dokončujem. Zanimiva je predvsem zaradi modularne konstrukcije, tako da se lahko razstavi in prestavi na drugo lokacijo. Na majhni kvadraturi ponuja udobje štirim osebam tako poleti kot tudi takrat, ko se malo ohladi. Napaja se s sončno in vetrno energijo, ima zalogovnik za vodo, ki se lahko napaja iz omrežja, kje pa vode ni, se oskrbuje s kapnico, ki se zbira v zalogovniku. Je majhna, a ima dušo.
Velikokrat, največkrat ste prepevali o ljubezni. Ali še verjamete vanjo?
Ljubezen je zame najpomembnejša v življenju. Vsakdo, ki jo nosi v srcu, zna ljubiti sočloveka, naravo, živali in vse lepo, kar nas obdaja. Brez ljubezni si ne znam predstavljati življenja, saj je prav ljubezen nedvomno gonilna sila vsega. Le v ljubezni ne moremo igrati in se sprenevedati.
Včasih ste bili dolgolasec z zgolj 60 kilogrami, športnimi copati, kavbojkami, kitaro in flanelasto srajco. Kako se počutite v zrelih letih in po raznih življenjskih preizkušnjah?
Še danes se najbolje počutim v kavbojkah, flanelasti srajci in teniskah.
Kako pa je na nastopih? Da starejši poslušalci razumejo vaša sporočila, mi je jasno, kaj pa mladi? Se vam zdi, da se jih dotaknete s pesmimi?
Na nastopih moje pesmi pojejo tako stari kot mladi. Starejšim pomeni to spomin na mladost in vesel sem, da jim je uspelo to prenesti tudi na svoje otroke, ki se takrat, ko sem jih pisal, še rodili niso. Lep je občutek, ko najdem svojo pesem v učbenikih osnovnih šol ali ko včasih zaslišim v parku mlade, kako prepevajo Ne odhajaj še, Belinda ali Le solza bo stekla morda. Verjetno se zavedajo, da so mladost in ljubezen in šumenje smrek ter iskrena pesem vselej nekaj zelo lepega. Pri tem ni pomembno, ali so najlepše in najbolj popularne, šteje le, da so prišle iz srca.
