Camino jo je začaral

Novinarsko delo je pač takšno, da pelje križem sveta, enkrat sem, drugič tja. Irena Pan se je za televizijsko oddajo Preverjeno s snemalcem Rokom podala na El Camino, eno od romarskih poti, ki peljejo do Santiaga de Compostele v Španiji. Izbrala je najbolj priljubljeno med njimi, francosko.

»Začne se v francoskem mestecu Sain Jean Pied de Port tik ob meji s Španijo. Do atlantske obale je dolga več kot 900 kilometrov. O Caminu sem že pred 10 leti naredila kratko reportažo za Preverjeno in med nekaj dnevi tam me je kot večino drugih tako rekoč začaral. Prostranstva čudovite narave, po kateri dan za dnem hodiš peš, ljudje dobesedno z vsega sveta, s katerimi se srečuješ v romarskih zavetiščih in s katerimi si deliš tako težave kot tudi izjemno lepe trenutke,« pripoveduje Irena.
 

Čudeži Camina

Na tej poti je menda magično, na drugih podobnih trekingih tega ni. »Morda zato, ker so po njej romali že mnogo pred krščanstvom pod ozvezdjem Mlečne ceste vse do atlantske obale, do Finisterre, saj so verjeli, da se tu konča svet živih in začne svet mrtvih in kjer naj bi nekoč stala veličastna starodavna naravna svetišča. Zadnjih 1100 let ta pot velja za krščansko, saj se roma h grobu svetega Jakoba v Santiagu de Composteli. Večina pride tja, da bi znova vzpostavila stik s seboj, razrešila katero težavo, dobila odgovore na vse, kar jih muči, ali pa zgolj zato, ker je to najbolj varen, poceni in popotnikom prilagojen treking na svetu. Popotovanje je bilo eno najbolj zanimivih snemanj doslej,« poudari Irena.

Že poleti se je podala tja sama in prehodila večino poti. Naslednjič je bilo bolj naporno, saj skoraj ni bilo časa za počitek. »Ko si na poti zgolj z nahrbtnikom, med ljudmi, s katerimi se tukaj res zelo hitro zbližaš, zelo hitro izstopiš iz svojega običajnega sistema. Vse tvoje maske in obrambni mehanizmi se z vsakim prehojenim kilometrom lupijo kot čebula in na koncu ostaneš sam s seboj, takšnim, kot v resnici si. Takrat se običajno začnejo dogajati tudi čudeži Camina. Ko denimo ugotoviš, da nimaš primernih čevljev, pa najdeš sredi poti v gozdu druge, nove, ki so ti ravno prav. Ali izgubiš očala, pa v naslednji romarski gostilni kdo sprašuje, ali kdo potrebuje očala, in ugotoviš, da so ravno pravšnje dioptrije.
 

Luksuz v zavetiščih

»Španci so prijazni, vendar precej bolj ležerni kot Slovenci, zato se moraš tako v zavetiščih kot tudi v romarskih gostilnah navaditi, da si bodo za vse vzeli veliko časa. Večinoma pa se družiš z romarji, zato sem izvedela veliko več o običajih, življenju in slišala zgodbe iz Brazilije, z Nove Zelandije, iz Južne Afrike, Amerike, Finske, Irske, saj so tukaj popotniki z vsega sveta in med hojo ali ob večerih ni početi kaj drugega, kot da se pogovarjaš.«

Srečala je več direktorjev velikih podjetij. »Zatrjevali so mi, da so spanje na pogradih v zavetiščih in odkriti pogovori z neznanci večji luksuz in dogodivščina kot spanje v hotelu s petimi zvezdicami. Po Caminu so denimo romali igralka Shirley MacLaine, nekdanja irska predsednica, nemška kanclerka Angela Merkel, direktor Yahooja za Evropo, hčerka Georgea Busha in še mnogi drugi. Tu so lahko spet anonimni in običajni ljudje, saj jih v zaprašeni romarski opravi, utrujene in razmršene, verjetno sploh ne prepoznajo.«

Najtežja preizkušnja zanjo je bilo vreme: »Vročino namreč zelo težko prenašam, in ko sem nekoč hodila več kot 15 kilometrov brez ene same sence pri temperaturi 38 stopinj, sem začela halucinirati.« Drugi najtežji trenutek je bila ločitev od ljudi, s katerimi je potovala del poti.
Na Camino se bo vrnila že to poletje.


»Tokrat razmišljam o portugalski poti, ki se začne v Lizboni, potuješ pa ob atlantski obali. Tudi ta je opremljena z vsem, kar potrebuje romar, vendar je na njej manj ljudi in je še vedno tisti pravi občutek Camina. Francoska pot namreč postaja tako zelo obljudena pa tudi čedalje bolj komercialna, da počasi izgublja tisti svoj pravi čar,« še pove Panova.