Dr. Neja Zupan: Zaupam, sledim klicu (Suzy)

Ena mojih sposobnosti je videti človeka v njegovo bistvo. Vidim luč, vidim ljubezen, vidim čisto energijo. V času, ko sem zbolela, se še nisem dovolj zavedala, da so okrog človeka različni sloji, da je človek kot 'čebula'. Ti sloji se imenujejo osebnost, energije, ki prinašajo lekcije, učenje naši duši. Ker sem videla samo čisto dušo, sem bila prepričana, da je mogoče sodelovati s katerokoli osebo, saj smo vsi čiste duše in se v primeru medsebojnega nerazumevanja lahko pogovorimo.

A seveda ni tako. Z nekaterimi se ujamemo bolj, z drugimi manj. S sodelavko se nisva ujeli. Prevzemala sem vso odgovornost za neharmonijo in 'krivdo' pripisovala sebi. Ona je seveda moj položaj izkoristila. Večkrat sem se poskusila pogovoriti, vendar je zavračala vsak pogovor. Bila je vedno tiho oz. je občasno rekla, da je vse v redu. A ni bilo. Nalog ni opravila ali je naredila ogromno napak. Sodelovali smo pri enem izmed mednarodnih projektov in treba je bilo napisati opise. To je bilo narejeno zelo površno in z ogromno slovničnih napak. Ko sem videla ta dokument, sem vso noč popravljala za njo, da smo naslednji dan, na dan roka, projekt oddali. Utrujena in neprespana sem še ves dan potem delala. Nisem ji znala reči, da je sodelovanje zaključeno. V meni pa se je nabiralo. Gledala sem samo luč v njej, njen potencial. In to me je dolgoročno stalo zdravja.

Pri meni se je pretvarjala, kot da ni nič, okrog pa je začela govoriti svoja prepričanja o meni. Ko mi je to prišlo na uho, sem se še zadnjič želela pogovoriti z njo. Vse se je ponovilo in rekla je, da je vse v redu. Jaz pa sem čutila težo. Takrat so se začele najine poti razhajati. Ker nisem več želela sodelovati, je svoj razdiralni odnos do mene razširila še med poslovne partnerje.

Teža v meni se je stopnjevala, dušilo me je in težko sem se zbrala. Lahko vam je jasno, da sem s temi mislimi in občutki odprla vrata energiji, ki ni bila dobra! A tega se takrat še nisem zavedala.

V eni izmed meditacij sem dobila navodilo, naj grem v visokogorje. Moji vodniki so mi naročili natanko, kam naj grem in katero rožo naj grem iskat. Bilo je konec septembra. Visokogorje je bilo že ovito v oblake in bilo je hladno. A prisluhnila sem navodilu svojih vodnikov.

Sledila sem glasu in odšla na goro. Med hojo so mi po glavi švigale različne misli: »Zakaj sploh rineš ob tem vremenu gor. Obrni se, saj v tem mrazu rože ne rastejo več! V megli se lahko izgubiš!« A sem nadaljevala in si mislila: »Zaupam.« Bila sem napol v transu. Slišala sem, kako se glasba razlega med gorami. Bila je glasba spodbude, glasba navdiha. Zato sem lahko hodila, čeprav je bilo mrzlo in oblačno. Namenjena sem bila na določen dvatisočak po določeno rožo. V nekem trenutku je postalo zelo napeto. Začutila sem prisotnost različnih živali in občutek je bil precej neprijeten. Ves čas sem si ponavljala: »Zaupam, sledim klicu.«

Nenadoma sem naletela na v klobčič zvitega gada z dvignjeno glavo in sikajočim jezikom. Z občudovanjem sem ga opazovala. In ne glede na to, kako sem se obrnila, je oči uprl vame. Kot bi mi sledil. Bil je prvi simbol na poti do zdravja, ki me je čakala.

Nadaljevala sem. Naprej in gor, kot velikokrat rečem. Če gremo samo naprej, lahko samo rijemo, če gremo samo gor, je pot v slovo od življenja. Naprej in gor! Srce je žarelo. Naprej in gor!

Se nadaljuje ...