85 let navihane mladosti Svetlane Makarovič (Suzy)
Rodila se je v Mariboru, od koder je bila njena mama, čeprav je bil oče iz bližine Trsta, ima dva brata, bila pa je še deklica, ko se je družina preselila v Ljubljano.
Po končani vzgojiteljski šoli je leta 1968 diplomirala na AGRFT in potem nekaj let igrala v MGL in Drami, vse od leta 1970 pa je svobodna umetnica, ki piše pesmi, pripovedno prozo, drame, radijske in lutkovne igre za otroke, scenarije in šansone.
Njena literarna pot se je začela s pisanjem poezije za odrasle, potem je začela pisati za mlajše in vse od leta 1972 veliko ustvarja za otroke.
V vseh njenih zapisih lahko prepoznamo povsem samosvoj in prepoznaven slog, spletanje pripovedi in hudomušnih domislic, kot jih zna samo ona.
A najmlajši niso edini, ki jih navdušuje ta umetnica ostrega jezika. Piše besedila za šansone, ki jih tudi sama poje, kot ilustratorka se je izkazal v več svojih delih za mladino, v zadnjih letih se je preizkusila celo v haikujih.
Skupno njena bibliografija obsega več kot 300 knjižnih naslovov. Dvakrat je bila nominirana za Andersenovo nagrado, pred tremi leti za nagrado ALMA (Astrid Lindgren Memorial Award), ki ji pravijo mala Nobelova nagrada za mladinsko književnost, leta 2021 pa pri nas prejela Ježkovo nagrado.
Prešernovo nagrado je leta 2000 zavrnila, ker so hkrati z njo nagradili patra Marka Rupnika za poslikavo papeževe kapele, saj je bila prepričana, da so na tak način klerikalci agresivno vstopili v slovensko kulturo.
Ko so istega patra lani številne ženske obtožile spolne zlorabe, je zahtevala, naj ji nagrado izročijo na državni proslavi. Ni šlo tako zlahka, a pri takšni veleumetnici, kot je Svetlana, so nagrade drugotnega pomena.
Že desetletja je del naše umetniške pokrajine, njeni junaki pa so za nas skoraj ponarodeli. Tudi zato ji kličemo vse najboljše, naj nas še dolgo razveseljuje s svojo ostrino in preciznim občutkom za umetnost.
