OKUSI

Prleška gibanica s skuto

Petnajst spretnih gospodinj je na lukarskem prazniku v Dornavi speklo več kot dvesto prleških gibanic, do zadnjega koščka so jih pospravili obiskovalci prireditve
Fotografija: Prleška gibanica v velikosti povprečne pice. FOTO: Alenka Kociper
Odpri galerijo
Prleška gibanica v velikosti povprečne pice. FOTO: Alenka Kociper

Potep po Ptujskem polju je minuli vikend postregel s premnogimi lokalnimi dobrotami, Dornava je namreč gostila že 25. lukarski praznik, kjer smo poleg tradicionalnega lukarskega sendviča, sestavljenega iz kruha, zaseke, mesa iz tunke in narezane čebule oziroma luka, uživali tudi v nekaterih sladkih dobrotah, značilnih za tamkajšnje kraje, najbolj je navdušila prleška gibanica.
Gospodinje, članice Turistično-etnografskega društva Lukari, ki je tudi organiziralo prireditev, so v priložnostni kuhinji zavihale rokave in pripravljale izvrstne skutne gibanice, ki so omehčale prav vsakega, ki jih je poskusil. Ravno prav tenko testo, čez pa mehak in slasten skutni nadev, zlato rjavo zapečen in ravno prav sladak, da se v ustih kar raztopi.

Angela Hrga je med najbolj izkušenimi. FOTO: Alenka Kociper
Angela Hrga je med najbolj izkušenimi. FOTO: Alenka Kociper

Kot smo izvedeli, je recept nadvse preprost, vendar zahteva precej spretnosti in izkušenj, da nastane tista prava gibanica.
Najstarejša med tistimi, ki so v soboto razveseljevale številne obiskovalce, sedemdesetletna Angela Hrga nam je zaupala, da gibanice pečejo po prav takšni recepturi, kakršne se sama spominja iz otroških let, le da so jih takrat pekli v krušnih pečeh. »Sestavine so enake, vlečeno testo, sir, jajca in smetana, pa seveda malo sladkorja, to je vse,« je povedala in pokazala, kako se reči streže. Voljno testo je ročno razvlekla čez okrogel model in ga potresla z nadevom iz skute, jajc in smetane.

Petnajst jih je vleklo in gnetlo testo. FOTO: Alenka Kociper
Petnajst jih je vleklo in gnetlo testo. FOTO: Alenka Kociper

»Gibanica mora biti dovolj velika in ravno prav bogato obložena. Po vrhu potresemo še malo masla in namažemo kislo smetano, da gibanica med pečenjem dobi lepo zlato rjavo skorjo,« je povedala kar med delom in hudomušno navrgla: »Pravo mero dobi človek z leti in izkušnjami.« Tako na palec smo ocenili, da je gibanica podobne velikosti kot povprečna pica, nadeva pa je približno za prst na debelo. Na vprašanje, ali se lahko današnje gibanice po okusu primerjajo s tistimi izpred nekaj desetletij, pa nam je odgovorila, da je edina razlika v peči. Nekoč so dali gibanico na poseben lopar in jo z njim potisnili v peč, na dobro očiščeno kurišče. Najbrž jo tudi zato še danes pečejo v okroglih modelih, četudi ne več na loparju in v krušni peči.

Dvesto gibanic za 1600 kosov

Tokrat je bila proizvodnja precej večja, v priložnostni kuhinji se je vse popoldne spretno sukalo petnajst izkušenih žena, ki so gnetle in valjale testo, žvrkljale jajca, mešale nadev, ga mazale na testo in gibanice pripravljale za peko. Videti je bilo prav preprosto, a v enem popoldnevu speči takšno količino gibanic ni ravno mačji kašelj. Ker so najboljše sveže, pravkar vzete iz peči, so letos organizatorji poskrbeli tudi za to. Kot nam je povedala Marija Belšak, ki je že 18 let na čelu društva, so kupili posebno mobilno peč, tako da lahko pečejo gibanice in druge dobrote neposredno na prizorišču.

Kar 1600 kosov so narezali. FOTO: Alenka Kociper
Kar 1600 kosov so narezali. FOTO: Alenka Kociper

»Naš član Franc Čeh jo je priredil za naše potrebe in tako lahko zdaj obiskovalcem postrežemo gibanice še vroče, prav takšne so najboljše. Peč seveda ni krušna, je pa prava pekovska, njena notranjost je obložena s šamotom. Tako je edina razlika s krušno pečjo v tem, da v naši ne kurimo na drva,« smo izvedeli, pa tudi to, da je več kot 200 gibanic, ki so jih pripravile, v hipu pošlo. Povedano drugače, ker iz ene gibanice narežejo osem kosov, to pomeni, da so obiskovalci lukarskega praznika snedli 1600 kosov te odlične prleške sladice. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas