Od kod milijoni za dom košarke, rokometa in odbojke

Nogomet je dobil svoj dom v Nacionalnem nogometnem centru, z željo po lastnem centru in domicilu pa se spogledujejo še trije športi z žogo, rokomet, odbojka in košarka.

»Ideja o izgradnji športnega centra je trenutno precej osnovna in daleč od realizacije. Za to je namreč potreben širši konsenz, ne le športni, temveč družbeni. O prihodnjih korakih in odločitvah, če se bodo zgodile, bomo obveščali sproti,« je ob tej ideji dejal Goran Cvijić, generalni sekretar Rokometne zveze Slovenije.

»Ideja je vsekakor zelo zanimiva in jo podpiramo. Glede na to, da je stvar še v povojih, pa kaj več težko povemo,« dodajajo na košarkarski zvezi. »Prosili bi vas, da se z vprašanji na to temo obrnete na Rokometno zvezo Slovenije, saj je ideja za projekt nastala v okvirih RZS. S podatki o finančni konstrukciji, financiranju in časovnici ne razpolagamo. Vsekakor pa je ideja o nacionalnem športnem centru pozitivna in projekt Odbojkarsko zvezo Slovenije vsekakor zanima,« pa povedo odbojkarji.

Najbolj na glas so se o svojem centru pogovarjali košarkarji. KZS je imel smeli načrt, da zasluži z organizacijo domačega evropskega prvenstva leta 2013. Pa se ni nabralo toliko, da bi bilo za center, dobrega pol milijona je bilo premalo, da bi v okolici Domžal ali pa Grosupljega postavili trenažni center.
 

Pungi pozdravlja idejo

»Ideja je vrhunska in jo pozdravljam,« o skupnem centru razmišlja Roman Pungartnik, nekdanji rokometni reprezentant. »Nogomet ima to urejeno, zdaj bi si to zaslužili tudi trije športi, ki so z največjih tekmovanj prinesli kolajne, dobro pa delajo z mladimi,« nadaljuje Pungartnik. Prepričan je, da vsi trije športi potrebujejo za nemoteno delo stalno bazo, ki bi po eni strani pokazala na resnost športa in doma zadržala kakšen mlad obraz, ki gre sicer prehitro prek meje v tujino. Jasno je tudi Pungartniku, da brez sinergije športov in pomoči države takega centra ne bo.


»Vse tri zveze imajo precej programov, za katere porabijo sredstva. Za nameček imajo vsi trije uspešne reprezentance, ki z nastopi na velikih tekmovanjih pomenijo finančni zalogaj. Če bodo vsi stopili skupaj, bo tudi država raje prisluhnila,« se nadeja Pungartnik.
 

Tja do 10 milijonov evrov

»Če bi si NZS zamislil futsal dvorano v svojem centru za malo športno igro, ki edina napolni Stožice, me ne bi presenečalo. Kljub podobnim zahtevam pa je združljivost z rokometom (smole bi se morali odreči) komaj verjetna. Še manj s košarko in odbojko, čeprav smo v Sloveniji navajeni na šolsko združljivost vseh štirih malih športnih iger. Sicer hvalevredna ideja za Olimpijski komite Slovenije in državo, ki nima infrastrukturnih načrtov kljub pompozno sprejetemu NPŠ 2014–2023. Država je brez akcijskega plana,« opozarja Janez Urbanc, arhitekt, tehnolog športa in vodja Inštituta za športne gradnje.

»Za začetek bi se vse moralo vrteti okoli programskega osnutka. Upravljanje in polnjenje objekta. Ekonomika, ne pa hrematizem, bi morala biti cilj študije. Solo (rokometna) pot je zato past številka ena. Poznana je pot javnih investicij. Bi pa šlo tudi z zasebnim kapitalom športnikov, ki so veliko zaslužili, a dvomim, da bi bili mi sposobni takega konsenza. Odpadle bi provizije,« nadaljuje Urbanc, ki meni, da bi moral tak center stati tja do 10 milijonov evrov.


»Po svetu obstajajo specifični centri, kjer se npr. znotraj šolskega sistema povezujejo različni športni. Na ravni profesionalnega športa je tu bolj prisotno združevanje na klubski ravni, ne pa na stopnji nacionalnih zvez,« razmišlja Tomo Levovnik, športni delavec iz Ljubljane, ki opozarja tudi na istočasne zahteve profesionalnih ekip, ki bi trenirale v tem novem centru. Ob vsem se poraja tudi vprašanje vzdrževanja, ki je postalo cokla že številnim projektom. Kljub temu to ne sme ustaviti treznega in resnega premisleka o gradnji centra, ki ga športi potrebujejo in si ga zaslužijo.