Lewis: mladi obupajo že, ko pobrskajo po zgodovini

V sodobnem športu smo vajeni, da si neverjetni dosežki sledijo kot po tekočem traku. Tako je tudi v atletiki, vendar ne povsem. Kar osem svetovnih rekordov v olimpijskih disciplinah za moške in deset za ženske sega v prejšnje tisočtletje. Najstarejši je bil 26. julija letos star že 40 let, v teku na 800 metrov ga je dosegla Jarmila Kratochvilova iz takratne Češkoslovaške. Pri moških ima najdaljšo belo brado podvig v disciplini, v katerih zadnja leta blesti naš Kristjan Čeh.

Jürgen Schult iz Nemške demokratične republike je 6. junija 1986 vrgel disk 74,08 m daleč, torej 2,22 metra dlje kot slovenski as ob svojem najboljšem metu doslej. Seveda, bi lahko rekli, v tistih časih je dopinška kontrola šepala, kar so v marsikateri državi spretno izkoriščali in sistemsko pomagali svojim športnikom do neverjetnih izidov, ne le v vzhodni Evropi. Sum krepijo številni starinski rekordi, zaradi katerih se je pred šestimi leti rodila pobuda, da bi iz analov črtali izide, dosežene pred letom 2005, če urinski in krvni vzorci tekmovalcev niso več na voljo.

Jurij Sedih iz Sovjetske zveze je denimo pred 37 leti vrgel kladivo 86,74 m, Marita Koch iz NDR še leto dni poprej pretekla 400 m s časom 47,60, leta 1998 umrla Florence Griffith Joyner iz ZDA pa ima že 35 let v lasti nedosegljiva dosežka v teku na 100 m (10,49) in tudi 200 (21,34). Krivulja je povsem obratna pri moških sprinterjih. Od leta 1988, ko je Američan Carl Lewis pretekel 100 m v 9,93, se je vrh zgodovinske razpredelnice spremenil kar 16-krat z devetimi različnimi zvezdniki. Nazadnje 16. avgusta 2009 v Berlinu, ko je Jamajčan Usain Bolt zablestel s časom 9,58.

Zmedo v teorije zarote vnašajo tudi tekmovalci v skokih, pri katerih ima poleg odrivne moči in hitrosti zelo pomembno vlogo tudi tehnika izvedbe in tako manjša možni vpliv kemičnih substanc. Svetovni rekord v skoku v daljavo za moške (8,95 m) je dosegel Američan Mike Powell na svetovnem prvenstvu v Tokiu 1991. Najvišje (2,45 m) je skočil Kubanec Javier Sotomayor pred 30 leti na mitingu v Salamanci. V troskoku je še vedno neulovljiv Britanec Jonathan Edwards z 18,29 m s SP 1995 v Göteborgu.

Zaman čaka

Carl Lewis ima že 62 let, okusil je stare in nove atletske čase. V obdobju 1984-1996 je osvojil devet zlatih olimpijskih kolajn in eno srebrno, na štirih svetovnih prvenstvih je bil osemkrat zlat, enkrat srebrn in enkrat bronast, njegovi rezultati – 9,86 na 100 m, 19,75 na 200 m in 8,87 v skoku v daljavo – pa so še vedno vredni vsega spoštovanja. Zdaj je vodja atletskega programa na univerzi Houston in od blizu spremlja svoje naslednike.

»Že dolgo si želim, da bi prekosili dosežke mojega rodu skakalcev v daljavo, a še vedno čakam. Gre za zelo zahtevno disciplino, verjetno najzahtevnejšo v atletiki, saj človek iz genetskega vidika ni ustvarjen za takšne reči. Ko je Bob Beamon na OI 1968 v Ciudad de Mexicu preskočil 8,90 m, je spremenil pogled na celoten šport. Njegov dosežek je postal normativ za nekaj izjemnega in mejnik, ki je bil tudi psihološka pregrada. Dolgo smo se trudili, da bi ga prekosili, uspelo je šele Miku Powllu 23 let pozneje. In zdaj že 32 let čakamo, da se bo pojavil mladenič, ki si bo drznil razmišljati, da lahko skoči še dlje,« meni Lewis.

Od 14 najdaljših skokov v zgodovini atletike je osem njegovih.

»Moja krivulja je bila drugačna. Enajstkrat sem skočil več kot 8,67 m, najdlje 8,87, med mojimi najboljšimi skoki pa je devet let razlike. Današnji nadarjeni fantje niso pripravljeni vložiti toliko truda in časa, kar me žalosti. Nekateri obupajo že, ko malo pobrskajo po zgodovini,« ocenjuje Carl Lewis.