Z rdečim metuljčkom in vlakom do krstnih stopničk

Lovro Kos, 22-letni smučarski skakalec iz Rudnika pri Moravčah, navdušuje iz tekme v tekmo. Potem ko je bil v Oberstdorfu šesti, je v Garmisch-Partenkirchnu zablestel s sijajnim 3. mestom za japonskim zmagovalcem Rjojujem Kobajašijem in Nemcem Markusom Eisenbichlerjem. Na tem položaju je član ljubljanske Ilirije tudi v seštevku 70. novoletne turneje, včeraj pa je Lovro v Innsbrucku razkril marsikaj zanimivega o sebi.

Zanimivo, da ste po 6. mestu v Oberstdorfu izrazili željo po še višjih uvrstitvah, ki ste si jo nato uresničili na najbolj gledani tekmi leta v Garmisch-Partenkirchnu. Ali ste globoko v sebi že slutili, da prihaja vaš dan?

»Vesel sem, da sem se uspel zbrati, ko je bilo to najpomembneje. Vsi štirje skoki, ki sem jih prikazal na turneji, so bili zelo lepi, pričakoval pa sem, da bom prve stopničke v svetovnem pokalu vendarle doživel bolj čustveno. Mislil sem, da bom tudi jokal, pa potem solz ni bilo. Na zmagovalnem odru nisem vedel, kaj bi počel sam s sabo, potem pa sem videl Anžeta (Laniška), kako mi je kazal, naj dvignem roke.«

Kako zelo ste bili živčni pred finalnim skokom?

»Bil sem precej sproščen. Nisem razmišljal o tem, kaj moram narediti, preprosto sem se prepustil toku. Preden sem se odpravil proti vrhu zaletišča, sem poslušal pesem Train Paula Kalkbrennerja, ki se mi je nato v mislih vseskozi ponavljala.«

Kakšna je bila vaša noč po največjem uspehu doslej?

»Presenetljivo lahko sem zaspal, lažje kot, recimo, po tekmi v Oberstdorfu.«

Kako ste preživeli silvestrski večer? Menda ste si priskrbeli posebno obleko z metuljčkom?

»Spodobi se, da praznuješ urejen. Ker sem nekje prebral, da moraš imeti za vstop v novo leto na sebi nekaj rdečega, sem se odločil, da bo pri meni takšne barve metuljček. Malo smo nazdravili in se zgodaj odpravili v posteljo, v spanec sem utonil že pol ure pred polnočjo.«

Ali ste že govorili s svojimi najbližjimi?

»Da, po tekmi so me poklicali starši, doma so bili slišati zelo evforični.«

Vaša pot v svetovni vrh je bila po eni strani dolga, po drugi pa kratka. Nikoli niste bili član Državnega panožnega nordijskega centra (DPNC) v Kranju niti mladinske vrste. Srednjo šolo (tehniških strok, program elektrikar) ste obiskovali v Ljubljani, se iz SSK Ilirija prebili v reprezentanco B in iz nje med svetovno elito.

»Eno sezono, ko sem bil star 17 let, je bilo res težko. Takrat sem se že začel spraševati, ali ne bi bilo bolje, če bi končal športno pot in se povsem posvetil šoli. Hvala bogu je takrat kot trener pri Iliriji deloval Jaroslav Sakala, ki mi je med daljšim pogovorom na štiri oči rekel, da bi bilo po vsem vloženem trudu res škoda, če bi prenehal trenirati. Leto pozneje je začel z mano delati Žiga Mandl in že pozimi sem začel skakati občutno bolje.«

Kaj je skrivnost vašega uspeha?

»Predvsem vztrajnost.«

Kako uspešni ste bili v otroštvu?

»Na začetku sem bil še zraven, potem pa sem se malo izgubil. V tistem obdobju sem se začel zanimati tudi za druge stvari, v šoli sem igral še nogomet, košarko ... Med 1. in 5. razredom sem tudi plesal, toda slednjič je spet pretehtala ljubezen do skokov.«

Kot ste dejali, ste začeli skakati tudi zaradi svojega slovitega sokrajana Primoža Peterke. Ste imeli še kakšnega vzornika?

»Na začetku je bil to Janne Ahonen, potem Peter Prevc, eno sezono sem se zgledoval po Danielu Adreju Tandeju, nakar je prišel Rjoju Kobajaši, čigar skoki so prava poezija.«

Ali je potemtakem japonski zvezdnik tudi za vas glavni favorit turneje?

»Prepričan sem, da bo Rjoju letos osvojil veliko lovorik. Zlatega orla in veliki kristalni globus bo težko izpustil iz svojih rok.«

Kako zdaj na vas gledajo tekmeci?

»To težko rečem, toda občutek sem imel, da je bil Markus Eisenbichler tudi v Garmisch-Partenkirchnu kar vesel zame.«

V skupni razvrstitvi novoletne turneje držite odlično 3. mesto. Kakšna so vaša pričakovanja za naprej?

»Nad tem sem še sam presenečen. Za naprej ničesar ne pričakujem, poskušal bom čim bolj uživati. Pred nami sta še dve tekmi na turneji in takoj zatem še dve v Bischofshofnu, tako da je pred nami še zelo naporen teden. A za zdaj še ne čutim kakšne utrujenosti, bomo pa videli, kako bo s tem v prihodnjih dneh.«

Kako vam je všeč naprava v Innsbrucku?

»Ko sem tu tekmoval v celinskem pokalu, sem se na njej počutil zelo dobro. Toda zdaj bo zaletna hitrost nižja, zaradi česar se lahko zgodi, da bodo občutki na skakalnici spet povsem drugačni.«

Po Bischofshofnu boste morali na zahtevo pristojnih pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) s svojih smuči odstraniti nove Slatnarjeve vezi. Kaj to pomeni za vas?

»Ko sem začel skakati z njimi, sem imel takoj boljše občutke. A se mi preskok ni zdel tako velik, zato verjamem, da se bom spet hitro navadil na staro okovje. Ne, zaradi tega me prav nič ne skrbi.« N