Terapija za Natovo okrevanje po Trumpu

Čeprav bo zasedanje voditeljev držav članic Nata v ponedeljek trajalo le okoli dve uri in pol, naj bi bilo »ključni trenutek za zavezništvo in našo kolektivno varnost«. Tako ga je vsaj opisal Natov generalni sekretar Jens Stoltenberg.

Vsak od voditeljev 30 članic, med njimi bo slovenski premier Janez Janša, bo imel na zasedanju na razpolago le štiri minute za nastop. A vse oči bodo uprte v predsednika ZDA Joeja Bidna. Po hudih travmah z Donaldom Trumpom, ki je spodkopaval verodostojnost 5. člena zavezniške pogodbe o skupni obrambi, bo gost iz Washingtona izkušeni in krepitvi čezatlantske vezi naklonjeni demokrat. To v zavezniške razprave prinaša boljše razpoloženje in konstruktivno retoriko, čeprav pri jedru vsebinskih vprašanj, kakršni sta Kitajska ali delitev bremen, premikov ni.

Vprašanje Kitajske, ki na prejšnjih vrhovih sploh še ni bila obravnavana kot grožnja na področju varnosti, je v središču razprav. Biden v Evropi že tako spodbuja k vzpostavljanju enotnega »bloka« Zahoda. Znotraj zavezništva je glede želja po večjem Natovem ukvarjanju s Kitajsko kar nekaj zadržkov. A Stoltenberg nedvoumno opozarja na varnostni izziv vzpona Kitajske, ki vlaga v sodobne vojaške zmogljivosti, umetno inteligenco, avtonomne sisteme. V Evropo prihaja z naložbami v pristanišča, letališča, energetska omrežja. A ima drugačne vrednote.
 

Možgansko mrtvo zavezništvo?

Predvsem francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je pred poldrugim letom dvignil prah z oceno, da je zavezništvo možgansko mrtvo, je pred vrhom pozival, da si zavezništvo mora postaviti jasne strateške cilje, se nekako strateško reorganizirati. Moramo vedeti, kdo in kje so naši nasprotniki, je ocenjeval. Bolj kot na Kitajsko bi se po njegovem morali osredotočati na Rusijo. Ko je Macron govoril o možgansko mrtvem Natu, je imel v mislih premalo političnih posvetovanj in enostranske odločitve, ki vplivajo na druge članice. Takšno je bilo delovanje Turčije v Siriji.



Voditelji bodo na vrhu potrdili več dokumentov. Na mizi bo ambiciozna agenda Nato 2030, ki vključuje krepitev kolektivne obrambe, odpornosti (predvsem z vidika zaščite kritične infrastrukture), tehnoloških prizadevanj, ukvarjanja z varnostnim vplivom podnebnih sprememb, sodelovanja s partnerskimi državami. Natova mantra je opozarjanje na destabilizirajoče delovanje Rusije s hibridnimi tehnikami, kibernetskimi napadi in nedavnim kopičenjem vojaštva ob meji z Ukrajino. Natov pristop do Rusije bo ostal: odvračanje, obramba, dialog.

Slovenija ne izpolnjuje zavez

Pri pritisku ZDA na evropske zaveznice za več naložb v obrambo premikov ni pričakovati. Preobrat pri izpolnjevanju zavez z vrha v Walesu leta 2014 se je načeloma že zgodil. Po Stoltenbergovih podatkih bodo zaveznice od leta 2014 do konca letošnjega leta za obrambo namenile dodatnih 260 milijard dolarjev. Stoltenbergova logika ostaja: »Vlagati moramo več in bolje.« Slovenija, ki že dolga leta zaostaja pri izpolnjevanju zavez, naj bi z načrtovanimi naložbami v Slovensko vojsko do leta 2024 delež obrambe v BDP le zvišala na poldrugi odstotek. To je sicer še daleč od ciljnih dveh odstotkov.



Glede denarja je kočljivo vprašanje skupnega financiranje Nata, ki ob vojaškem in civilnem proračunu Nata vključuje še infrastrukturo. To skupaj znaša okoli 2,5 milijarde evrov na leto. Delež vsake članice je odvisen od njenega BDP in v primeru Slovenije znaša šest milijonov evrov. Za koliko bodo zvišali skupno financiranje, naj bi bilo odvisno od tega, koliko projektov bi članice financirale iz skupne malhe. Odločanje o njih naj bi trajalo vsaj še leto. Osnovna logika je, da bi se del denarja iz nacionalne obrambe stekal v Nato.

Z uspešnim bruseljskim vrhom bo celjenje ran, nastalih med Trumpovo štiriletko, še hitrejše.