Zdi se mi, da sem zelo bolan

Pretiran strah pred boleznijo – hipohondrija resneje prizadene od štiri do 10 odstotkov populacije. K tej duševni motnji smo nagnjeni vsi, a so vseeno bolj na udaru posamezniki v nekaterih ključnih življenjskih obdobjih, kot so adolescenca, obdobje med 40. in 50. letom ter po 60. letu starosti. Preprosto rečeno je hipohondrija sinonim za namišljeno bolezen ter bolezenski strah pred boleznimi, ki si jih v svoji glavi predstavlja posameznik.

Da gre pri posamezniku za namišljeno bolezen in ne kaj resnega, kažejo nekateri znaki, pravi psihoterapevtka in učna terapevtka Damijana Voglar, univ. dipl. psih.: »Pretirana skrb posameznika za lastno zdravje, ko posameznik pogosto predpostavlja, da je z njegovim telesom nekaj zelo narobe. Oseba s hipohondrijo je nenehno pozorna na dogajanje v telesu in ima občutek nenehnih bolečin. Na hipohondrijo kaže tudi to, da oseba pričakuje, da bodo vsi zelo resno govorili o njeni bolezni, poleg tega pa ne verjame oceni zdravnika, da je vse v redu,« pravi Voglarjeva in doda, da se simptomi pogosto pojavijo na prehodu iz enega življenjskega obdobja v drugo ali ob močnih stresnih dogodkih, kot so ločitev, odhod otrok od doma, menjava službe ali bivalnega okolja.
 

Kako si pomagati?

Osnovni korak pri iskanju pomoči je spoznanje, da imamo težavo, pojasni sogovornica. »Osnova k učinkoviti samopomoči je že to, da prenehamo brskati za informacijami v zvezi s simptomatiko, brati zdravstvene priročnike, knjige, brskati po forumih, ker se tako močno zapletemo in simptomom raznoraznih bolezni ni konca.« Obeti za ozdravitev vseh oblik hipohondrije so kar precejšnji. Sogovornica izpostavlja psihoterapijo, ki omogoča, da posameznik razvije dobre strategije obvladovanja simptoma, ki se sprožijo tudi v morebitnih poznejših stresnih obremenitvah in zahtevnih okoliščinah.

Pomembno je, da psihoterapija deluje na dveh nivojih, pravi Voglarjeva. »Prvi je, da se ukvarja s simptomi, z učenjem strategij obvladovanja. Skozi ta del terapije se posameznik nauči registrirati misli, ki potujejo skozi njegov um, ko zazna telesne simptome. Posameznik, ki boleha za hipohondrijo, običajno izbere najhujšo možno razlago. Kot primer, ob glavobolu ne pomisli, da je to morda tenzijski glavobol zaradi stresa ali migrena, marveč izbere tumor na možganih.«

V drugem nivoju se je treba poglobiti v izvore duševne motnje, pri zdravljenju hipohondrije so potrebni antidepresivi in zdravila za ublažitev tesnobe, vendar redkeje. A ne glede na to je psihoterapija prva izbira pomoči in pomeni velik korak h kakovostnemu zdravemu življenju.
 

Potrebna je strokovna pomoč

Večina odraslih ljudi, ki kdaj pri sebi opazijo določene neprijetne občutke, kot so na primer začasno moten srčni utrip, manjše bolečine ali tvorbe (bradavice ali kakšne ranice), ter kadar se ti simptomi ne poslabšujejo oziroma se pojavljajo občasno, vse te znake običajno ignorirajo, sprejmejo mnenje zdravnika in se s tem prenehajo ukvarjati.


Pri človeku s hipohondrijo pa se vsaka taka simptomatika razbohoti v vseobsegajoč strah, nervozo, nemir in tesnobo. Tesnoba in vznemirjenost naraščata, sploh ko bolnik bere oziroma sliši, se pogovarja o bolezni ali morda pozna koga, ki je za to boleznijo zbolel. In takrat moramo vsekakor poiskati pomoč, pravi sogovornica.

Običajno hipohondri zavračajo pomoč pri strokovnjakih za duševno zdravje. Vendar, pojasnjuje Voglarjeva, je priporočljivo, da v polnosti upoštevajo, kadar jim zdravnik priporoči še obisk pri psihologu oziroma psihoterapevtu.

»Človek s hipohondrijo se namreč običajno znajde v začaranem krogu, kjer pretirana tesnobnost in zaskrbljenost vzpodbujata telesne simptome, ravno to pa povzroča, da sam z motnjo težko opravi in je v večini primerov nujna strokovna pomoč. Hipohonder lahko največkrat edino s pomočjo psihoterapevta uspešno obvlada in preraste pretiran strah pred neobstoječo boleznijo,« sklene psihoterapevtka Damijana Voglar.