Recepti z okusnim zeljem: glave so velike, niso pa težke

Ste vedeli, da tam blizu Železnikov znano otroško pesmico, ki jo je napisal avtor številnih zimzelenčkov Janez Bitenc, pojejo drugače? Na Zalem Logu, kjer so nadvse ponosni na avtohtono zelje, pesem o teti, avtobusu in kokoškah iz otroških grl največkrat zadoni takole: »Teta na Zalem Logu sedem putk ima, celo njivo zelja, ki nam ga proda.«

Ob začetku septembra zelje na njivah, ki obdajajo vasico, še raste. Z njiv bo treba okrogle glave pobrati oktobra, ko bodo številni domačini na Zalem Logu dodobra zaposleni z ribanjem in kisanjem te klasične dobrote. Dokler se ne zakopljejo v zelje, pa imajo čas, da pripravijo prav poseben praznik. Zelju v čast smo se že pred štiridnevnim praznikom, ki v vas prihaja konec prihodnjega tedna, prek Škofje Loke odpeljali skozi Selško dolino, da bi se kar dvakrat ustavili pri kulinarični črki Z. Ta bo danes v znamenju zelja in Zalega Loga.

Zelniki in flančniki

Zakaj je Zali Log tako tesno povezan z zeljem? Janez Habjan, ki je nekakšen motor kraja in je skupaj z ženo Tanjo tesno vpet v delovanje vaškega kulturnega in turističnega društva (mimogrede: to vsako leto pripravlja praznik zelja), je že vajen odgovarjanja na to vprašanje. »Na poljih pri Zalem Logu so že od nekdaj zelniki in flančniki, na katerih domačini vzgajajo sadike. Kot kaže, imamo odlično podnebje in prst. Baje je zemlja plodna in za zelje ugodna zato, ker je bilo tukaj v daljni preteklosti jezero,« rodovitno okolico vasice, ki se vzpenja strmo v hrib, opiše Janez Habjan.


V preteklosti je na poljih, ki obdajajo Zali Log, sicer raslo še več zelja kot danes. A tudi danes domačini negujejo tradicijo, zato ima skoraj vsaka hiša nekje na robu vasi polje, rezervirano za zelje. »Spomladi nas prijatelji sprašujejo, ali imamo kaj sadik, pa jim jih z veseljem odstopimo. Jeseni nas znova zasujejo z vprašanji, saj jih zanima, kdaj jim lahko prinesemo zaloško zelje,« o dobrem glasu, ki gre v deveto vas, pojasnijo domačini.


In zakaj je ravno zaloško zelje tako zelo iskana roba? »Naše zelje je posebno zato, ker so glave velike, a ne težke. Niso tako zbite, kot zelje iz trgovine, temveč so kar nekako puhaste, čeprav so listi močni in trdi. Kdor je kdaj poskusil zelje z Zalega Loga, se strinja, da ima povsem drugačen okus od tistega, ki ga je bil vajen dotlej,« opiše domačinka Bernarda Kenda. Ravno njena družina ima na polju, tik ob glavni cesti, ki vodi do vasi, (naj)večjo njivo, na kateri se debeli zaloško zelje.

Najboljša je solata z zaseko

Nato še ena domačinka, Nataša Kavčič, iz rokava strese recept za pripravo najboljše solate: »Na drobno narezano ali naribano zelje narahlo okisamo in solimo ter zabelimo s prepraženo zaseko. Takšna solata je najboljša, če se postreže takoj, ko je zaseka še topla.«


Ne samo solato, ampak tudi druge zeljne dobrote bodo domačinke pripravile prihodnjo soboto, 15. septembra, ob 15. uri, ko bo štiridnevni praznik dosegel vrhunec. »V soboto bomo sredi vasi pripravili pisan kulturno-etnološki program z nastopom harmonikarjev iz Železnikov. Ta nastop bo uvod v degustacijo zeljnih jedi. Pripravili bomo tudi tržnico lokalnih izdelkov in pridelkov, med katerimi bo seveda tudi zaloško zelje,« pravi Klavdija Škulj, predsednica Kulturnega in turističnega društva Zali Log, ki vsako leto z največjim ponosom zakuha praznik zelja.

Pester bo izbor zeljnatih jedi, ki bodo prihodnjo soboto zadišale sredi Zalega Loga, kajti iznajdljive domačinke so v vseh teh letih pokazale, da se z zeljem lahko naredi marsikaj. Vmešale so ga v mleto meso in spekle, ga postregle s širokimi rezanci in orehi, pripravile ameriško zeljno solato, segedin, musako, polpete, zavitek in še kaj.

Ko je na mizi toliko dobrot in v vasi kup obiskovalcev, se na Zalem Logu ustavijo vsi, ki jih pot ta dan po naključju ponese skozi kraj. Tako se domačini z nasmeškom spomnijo dveh avstrijskih motoristov, ki sta se lani ustavila v kraju. »Kar verjela nista, da so vse te jedi iz zelja, in prav tako ju je presenetilo, da lahko vse poskusita, ne da bi plačala en evro. Mi, domačini, praznik pripravimo zato, da se družimo in vsem pokažemo, kaj dobrega raste v našem kraju,« pravi Klavdija Škulj.

Gregorjev izum: potica z zeljem

Na Zalem Logu, kjer se pripravljajo na četrti praznik zelja, ki bo potekal kar štiri dni, so si rekli, naj bo letos vse v znamenju te številke, zato so za vas pripravili štiri recepte. Tistega za svaljke je za vas zapisala Bernarda Kenda, imenitno zeljno pito (ta recept gre to jesen preizkusiti doma!) pa je pripravila Nataša Kavčič.

Gregor Žbontar, ki sredi vasi vodi znano gostilno Pri Slavcu, vam pošilja kar dva recepta. »Takšno sladko zelje je pripravljala že moja mama, medtem ko je zeljna potica moj izum. Prvič sem jo spekel, ko smo imeli prvi praznik zelja. Odtlej sem recept še malo izpopolnil, tako da je potica vsako leto boljša,« je o slani potici, ki jo Gregor Žbontar pripravi le nekajkrat na leto, ob prazniku zelja in posebnih priložnostih, povedal legendarni vaški gostilničar. Ob lanskem prazniku, ki je bil posvečen zelenemu zaloškemu junaku, je spekel kar deset zeljnih potic.

Joj, skoraj bi pozabili: na Zalem Logu so izumili tudi močno zelen, z zeljem tesno povezan napoj. »Rečemo mu zelouc,« pove Janez Habjan, ko v manjši kozarec nalije šilce žganja.