Liofilizirano sadje: v čem se razlikuje od suhega in ali je res bolj zdravo?

Če radi uživate kosmiče ali zdrave prigrizke, ste se gotovo že srečali z liofiliziranim sadjem. Na trgovskih policah ga danes vidimo precej pogosteje kot nekoč, čeprav je tovrstni proces konzerviranja hrane, ki temelji na zamrzovanju in sušenju (angl. freeze drying), star več stoletji. 

Znanstveniki predvidevajo, da so se neke vrste liofilizacije posluževali že Inki v 13. stoletju, ki so izkoriščali ledene temperature Andov, da so zamrznili krompir, ter ga nato ožemali in sušili na soncu. Podobno so počeli tudi z mesom, na Japonskem pa so po približno takšnem postopku od 16. stoletja naprej zamrzovali in sušili tofu. A da smo dobili moderno liofilizacijo, je bilo potrebnih še nekaj dognanj, ki so se jih konec 19. in na začetku 20. stoletja domislili nemški, francoski in ameriški izumitelji. 

»Pomembna prelomnica za liofilizacijo je bila druga svetovna vojna, ko je bil liofilizacijski postopek razvit kot komercialna tehnika, ki je omogočila, da sta krvna plazma in penicilin postala kemično stabilna in sposobna preživeti brez hlajenja,« pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) in dodajajo, da je po vojni, v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, proces zamrzovalnega sušenja postal priljubljen tudi izven farmacije za predelavo in konzerviranje hrane ... Nadaljujte branje TUKAJ - na Onaplus.si.