»Zvok je bil grozeč in ozračje je vibriralo«: plaz odnesel 7 življenj in 6 domačij (FOTO)

Številni današnji obiskovalci Loga pod Mangartom niti ne vedo za tragedijo, ki se je tam zgodila pred dvajsetimi leti. Prepričani so, da gre za raj na zemlji. Toda domačini še predobro vedo, kako tanka je ločnica med peklom in rajem. Apokaliptično pripoved o skalnatih vršacih, ki obkrožajo njihov čarobni kotiček ter opazujejo življenje pod seboj, potem pa v nekem trenutku povsem podivjajo, razkažejo surovo moč in uničujejo vse pod seboj, so namreč že doživeli. Bojan Majes, tedaj vodja strokovnega odbora za sanacijo plazu, dvajset let pozneje pove: »Pod Stožami se je novembra 2000 sprožil v dveh dnevih plaz, ki je kot drobirski tok prizadel štiri kilometre oddaljen Log pod Mangartom. Življenje je izgubilo sedem ljudi, porušeno je bilo šest stanovanjskih in gospodarskih objektov, bolj ali manj poškodovanih jih je bilo še 23.«

V Majesovi skupini je bil tudi Blaž Komac. Takole se spominja: »Pred dvajsetimi leti, ko se je zgodilo, sem ravno nastopil službo na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Razsežnosti plazu in potem drobirskega toka so bile tako izjemne, da večina sprva sploh ni mogla doumeti, kaj se je zgodilo, le to, da je Log odneslo!« Ker izhaja iz Posočja, je bilo razumljivo, da se je pridružil skupini, ki je odšla s helikopterjem na kraj proženja, se ob plazu sprehodila navzdol, potem pa na večernem sestanku že predlagala prve ukrepe. »Tedaj pa se je vreme obrnilo,« nadaljuje Komac. »Severnik je povzročal težave pilotu, nekaterim članom ekipe pa pomrznjena tla na 1800 metrih.« In ko je burja razkadila meglo, so plaz šele zagledali v celoti. Pred njihovimi očmi se je raztezal čez 600 višinskih metrov dolg jezik; kot kača pa je njegov tok segel še do vasi in jo 600 metrov niže usodno ugriznil.

Deževalo podnevi in ponoči

Plaz se je prvič sprožil 15. novembra 2000 in zasul most na regionalni cesti Predel–Strmec, ga porušil, a se pri izlivu Mangartskega potoka v Predelico zaustavil. Ker se pristojni niso zavedali preteče nevarnosti, niso odredili popolne evakuacije vaščanov. Kdo pa je slutil, da se bo milijoninpolkubična gmota že v noči na 17. november znova pognala ter se po strmi strugi Predelice tako katastrofalno razlila v Log. Tudi domačin Jani Mlekuž priznava, da je bil po prvem plazu prepričan, da je najhujše nevarnosti že konec. »Tu in tam se je resda našel še kakšen, ki je pomislil, da narava ni dokončala svojega dela, priznam, tudi sam sem ga imel za črnogledega.« Niti v najhujši nočni mori pa ni pričakoval tistega, kar se je zgodilo. »Tisti november je bil namreč še posebno slabe volje,« se je spominjal kmetijski svetovalec, ki je ob deseti obletnici nesreče napisal odlično knjigo Sanje nikoli ne umrejo.

Ložani so izjemno povezana skupnost, zato njihove sanje resnično niso nikdar umrle. »Premalo nas je, da ne bi živeli povezano,« se je nasmehnil Mlekuž. Stalnih prebivalcev je po katastrofi s 140 padlo na 90. Vsak novorojenec pomeni zato še večje upanje. Že pogled na njihov kraj pa pove prav vse: urejene hiše in okolica pomenijo, da jih obup še zdaleč ni preplavil. Pa bi jih lahko.

Tiste dni je deževalo tako ponoči kot podnevi. Dolina Koritnice se je utapljala v vlažnem mraku brez juter in brez večerov. Vas je usodnega dne že sanjala. Spala je tudi Elizabeta Černuta, ki je samo dva dni pred sodnim dnem praznovala rojstni dan. »Imam 96 let,« je še dan pred smrtjo razlagala Delovi novinarki Katji Roš. »Nimam več časa za strah. In kaj potem, če umrem,« je rekla in hitela pripovedovati, kako nesrečna je bila, ker je morala prejšnjo noč prespati pri nečakinji. Že naslednjo noč je njeno hišo, ki je stala najbližje mostu, odnesla blatna gmota. Nekaj trenutkov za Elizabeto so odšli tudi Janijeva stric in teta, neločljivo povezana Marjo in Ida Černuta pa marljiva zakonca Mimi in Viktor, tudi Černuta, tako se je pisala tudi Tončka, ter najmlajša Zlatica Kavs. Bila je tik pred 36. rojstnim dnem. V Log jo je iz Trente zvabila ljubezen njenega življenja. Zato bi tudi Zlatica, ki je kot podnajemnica živela pri Tončki, že kmalu postala Černuta; korenine vseh Černutovih pa tako ali tako izvirajo iz Loga.

Tistega zvoka ne bo pozabil

Sedmerico nesrečnikov je Jani Mlekuž videval vse do zadnjega. »Vsi, razen Mimi, verjetno edina, ki je bila pokonci, so že spali,« je povezoval dogodke. »Bližala se je polnoč in stopila je iz hiše. Ali je šla reševat živino, ne bomo nikdar izvedeli, kot tudi ne, kje je končalo njeno truplo …«

Nad vas se je namreč sklonilo nekaj tako temnega, veliko večjega od noči. Prihrumela je brezoblična rjava gmota in v nič spremenila pet ložanskih domačij. V surovo premoč narave je s hišnega praga zrl tedaj tudi sogovornik. »Bila je popolna tema, ko sem nenadoma zaslišal zvok, ki ga je nemogoče pozabiti. Čeprav je še nisem videl, pa sem slutil, da je gmota že za prvim ovinkom. Zvok je bil grozeč in ozračje je vibriralo. V tisti temi pa se je za Koritnico videl jasno še daljnovod,« je pripovedoval. »Kot se je spuščal plaz, tako so se kot domine rušili drogovi, kako se je to bliskalo in v zaporedju prasketalo. Obenem je bila to edina svetloba, ki sem jo videl.«
Le za širino ceste je manjkalo, pa bi tudi njih prekrilo. In ko se je zdanilo, si je šel z bratom Žarkom in ženo Metko ogledat razdejanje. Z grozo v očeh so zrli v hišo sorodnikov, ki je bila raztreščena na dvoje.

Plaz je prva, potres pa druga liga

Če bi razmere zaradi epidemije to dovoljevale, bi tudi letos pripravili mašo zadušnico v spomin na izjemno tragedijo. Zaradi katere je, razumljivo, le malo takšnih, ki bi želeli govoriti o spominih na plaz in njegove posledice. Marsikdo se še danes spopada s hudimi morami. Jani Mlekuž je menda eden redkih, ki so šli skozi tragedijo brez dolgoročnejših posledic. Toda ko so se zadnjič premaknila tla in je zaslišal zvok, ki mu je bil še od takrat znan, se je pri priči zdrznil, zatem pa pomislil: »Ah, saj je bil samo potres!« Izvedeli smo, da ima potres v Logu pod Mangartom od leta 2000 samo še drugoligaški status. Prva liga bo namreč še dolgo rezervirana zgolj za tiste frekvence, ki so ob večerih, ko vse že spi in skozi vas pripelje kakšen tovornjak, na las podobne tistim izpred dvajsetih let. »In takrat te pošteno stisne,« je priznal.

»Naj se zgodi kar koli, jaz bom tu ostal!« pa je njegov brat Žarko sporočil tisto jutro, ko so se vaščani šele preštevali med sabo, kdo je preživel in kdo ne. »Samo tu se počutim kot kralj,« je zamahnil z roko proti enkratnemu razgledu na prepadno Loško steno. »Tu sem bil rojen in tu naj ostanem. A ne za vsako ceno,« pa je na glas razmišljal tudi Jani.
Oba sta ostala. Ostal je tudi predsednik krajevne skupnosti Igor Černuta, ki je v plazu prav tako izgubil starše. In še mnogi, ki so s pokončno in nepopustljivo držo naposled rešili dolino Koritnice, da ni postala mrtev žep Triglavskega narodnega parka. Ter se držali besed Žarka Mlekuža, ki jih je izrekel pred dvajsetimi leti: »Živeli bomo za žive!«