Zlata poroka kraljice papirnatih rožic

Vsaka okrogla obletnica skupnega zakonskega življenja je nekaj posebnega. Martina in Jožef Felicijan z Vranskega, ki sta poročena že 50 let, sta si zaobljube vnovič izrekla v župnijski cerkvi sv. Mihaela v njunem domačem kraju.


Z njima je proslavljalo veliko sorodnikov, krajanov, prijateljev in znancev, ki so se najprej zbrali v župnijski cerkvi pri sveti maši in zlatoporočnem obredu, potem pa je pred cerkvijo potekalo veselo druženje ob dobrotah, plesu in glasbi, ki so ga popestrili članice in člani Folklorne skupine Vransko. Zakoncema so pripravil špalir v cerkvi, na ploščadi pred njo, kjer so bile stojnice z dobrotami, pa so jima pripravili poklon z vrtnicami, jih nato zbrali v šopek in z njima zaplesali.

Mašo in obred ponovne poročne zaobljube sta opravila domači župnik Jože Turinek in njegov upokojeni kolega Vladislav Rutar, ki še mašuje kot stanovalec v Domu upokojencev Vransko. Poročni priči sta bili njuni hčerki dvojčici Andreja in Darja, ki sta si podobni kot jajce jajcu, sicer pa njun družinski šopek bogatijo še starejša hči Mojca Lebar in šest vnukov.

V cerkvi sta slišala tudi lepe misli in čestitke Martininih prijateljic, ki jih druži ljubezen do izdelovanja rož iz krep papirja. Ta hobi Martino najbolj izpopolnjuje in veseli, zaradi prizadevnosti pri organizaciji vsakoletne razstave papirnatega cvetja na Vranskem in njenih izdelkov, ki so videti kot prave rože, pa jo uvrščajo v vrhu ustvarjalk tovrstnega cvetja. Lahko bi rekli, da je kraljica te umetnosti in tudi učiteljica, saj znanje z veseljem prenaša na vse, ki si tega želijo. V slogu je bil tudi šopek zlatoporočencev – iz zlatih vrtnic.

Martino, ki je letos praznovala okrogli, 70. življenjski jubilej, je pot pred več kot petdesetimi leti ponesla na Vransko, kamor se je prišla učit za kuharico v tedanji hotel Slovan. Tam je spoznala pet let starejšega Jožefa Felicijana, ki je živel v bližnjem naselju Brode. Iskrica je preskočila, zaljubila sta se, se leta 1968 poročila ter zaživela na njegovem domu. Tam sta zgradila hišo in topel dom za svojo družino. Njuno življenje se vseskozi vrti okoli dela in skrbi za najbližje, veliko delujta na področju dobrodelnosti in sodelujeta v lokalni skupnosti. Po Martinini zaslugi so v začetku 90. let prejšnjega stoletja dobili župnijsko Karitas in nekaj let zatem še storitev pomoč na domu ter dom upokojencev sv. Rafaela Naš dom. S petdesetletnim zakonom, ljubeznijo, zvestobo in razumevanjem sta zakonca vzor vsem, ki ju poznajo, in to so mnogi pokazali tudi s svojo prisotnostjo na njunem slavju.