Ženske v znanosti – zakaj jih je (pre)malo

Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko so si razdelili Američan Arthur Ashkin, Francoz Gérard Mourou in Kanadčanka Donna Strickland. Slednja je prekinila več kot pol stoletja dolgo obdobje, ko so bili nagrajenci za fiziko izključno moški. Zadnja ženska dobitnica pred njo je bila nemška fizičarka Maria Goeppert-Mayer, ki je prejela Nobelovo nagrado daljnega leta 1963. Še pred njo je bila ženska s to nagrado Marie Curie, pionirka na področju raziskovanja sevanja, ki si je za svoje delo prislužila nagrado (skupaj z možem!) leta 1903.
Je res tako malo odličnih raziskovalk, ki bi si zaslužile nagrado? Odgovora seveda ne morem ponuditi, a že bežen pogled na širšo statistično sliko o ženskah v znanosti daje slutiti, da jim preboj na vrh onemogoča vrsta »steklenih stropov« in da bi bila spodbuda za več žensk v znanosti koristna za vse.
V času šolanja ni razlik
Če je še pred štirimi desetletji petina žensk v Sloveniji presegla osnovnošolsko izobrazbo, le dobrima dvema odstotkoma žensk pa je uspelo doseči višjo izobrazbo od srednješolske, lahko trenutno stanje pozdravimo kot velik napredek; do diplome se v Evropi v zadnjih letih prebije celo več deklet kot fantov. Raziskovalka dr. Urša Opara Krašovec s Fakultete za elektrotehniko pravi, da se včasih ustvarja vtis, da še danes ni tako: »Za področje Stem (znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika) velja, da je to bolj moško področje, v katerem so ženske v manjšini. Pa to za vsa področja znotraj Stema ne drži. O kemiji lahko rečem, da je bil že v mojih časih veliko večji delež študentk kot študentov in danes je razmerje še vedno v prid ženskam. Še bolj to velja za humanistiko, družboslovje. Ženske na številnih fakultetah niso manjšina,« je dejala in dodala: »Smo pa vedno manjšina na vrhu; programski vodje so v večini moški, najmanj tri četrtine jih je.«
Po doktoratu se vse spremeni
Do doktorata ni opaziti pomanjkanja žensk – v letošnjem študijskem letu je na 21 doktorskih programih Univerze v Ljubljani vpisanih več žensk kot moških (979 žensk in 778 moških). (Ob tem lahko spomnimo, da je prvi doktorat Univerze v Ljubljani prejela ženska, dr. Ana Mayer Kansky leta 1920 a področju kemije). A po končani izobrazbi nastanejo velike razlike in višje po hierarhiji, ko se vzpenjamo, manj zastopane so ženske. Psihologinja dr. Mirjana Ule je iz lastnih izkušenj povedala, da se je »stekleni strop«, ki ženskam onemogoča karierno pot navzgor, dvignil, a še vedno ostaja močan. »Če so bili v času moje mladosti 'stekleni stropi' zelo nizki – že vstop na univerzitetni študij je bil prebitje teh stropov –, se danes ustavijo pri napredovanjih v akademski karieri. Ženske pridejo do začetnih raziskovalnih pozicij (asistentke, mlade raziskovalke, docentke, potem pa …), težko pa napredujejo in pridejo do vodstvenih položajev, torej do pozicij moči in oblasti.« Dodala je, da statistične analize kariernega napredovanja v znanosti po spolu kažejo precejšnjo horizontalno (podreprezentiranost žensk v določenih vedah in poklicnih kategorijah ter koncentracijo žensk v drugih) in vertikalno spolno segregacijo (podreprezentiranost žensk v najvišjih znanstvenih položajih, bolje plačanih, na vodilnih in vodstvenih položajih, v stabilnih karierah). Statistični podatki kažejo, da imajo zato, ker nimajo plačanih dodatnih funkcij in funkcijskih dodatkov, približno 8 odstotkov nižjo plačo na istih delovnih mestih kot moški.
Mirjana Ule v vertikalni segregaciji vidi tudi oviro, ki ženskam onemogoča, da bi prišle na najvišje vodstvene položaje, torej na odločevalne položaje. Majhen delež žensk na položajih moči in odločanja ter prevladovanje moških na teh položajih vodita v pristranskost pri odločanju in vodenju znanstvene politike, izboru raziskovalnih subjektov ter ustvarjanju pravil in meril (napredovanja itd.). Mlade ženske v akademski sferi nimajo vzornic, s katerimi bi se lahko identificirale ali jih podpirale v kariernem napredovanju. Podreprezentiranost žensk na najvišjih položajih v znanstveni sferi je tako ovira za vstop žensk v znanstveno kariero.
Ob tem ženske na enakem delovnem mestu v znanosti bolj zasujejo z administrativnim delom kot moške. Na svetu je med znanstveniki zgolj 28 odstotkov žensk. V Evropi je to razmerje bolj uravnoteženo, saj te predstavljajo 40 odstotkov skupine (v Sloveniji pa štiri odstotne točke manj).
O težji karierni poti ženske Mirjana Ule govori tudi iz osebne izkušnje. Pravi, da je bila sama deležna vrste ovir: »Najprej sem si morala že v primarnem družinskem in socialnem okolju izboriti pravico do študija in nadaljevanja študija, potem sem morala v akademskem okolju neprestano dokazovati, da sem, kljub temu da sem ženska, mlada, mama, lahko uspešna v znanstvenoraziskovalnem delu. Bila sem bolj pod drobnogledom kot moji moški vrstniki in mislim, da sem zato prej doktorirala ...«
So pač manj sposobne?
Če bi iz navedenih podatkov kdo sklepal, da to kaže na nižje sposobnosti žensk, bi se motil. Kje so torej vzroki za te razlike? Prva misel pri tem vprašanju je pogosto materinstvo; čeprav starševske obveznosti niso več tako neenakomerno porazdeljene kot nekoč, je vendarle naravno dejstvo, da ženske rodijo otroke in jih običajno v začetnem obdobju negujejo ter tako za daljši čas prekinejo kariero. A to ni odločilni dejavnik – bolj kot to jim onemogočajo napredovanje številne pristranskosti, ki se večinoma nezavedno pojavljajo v sistemu, ki naj bi vsaj na papirju omogočal enakopravnost.
Marjan da, Marjana ne
Dejstvo je, da tudi v znanosti ni popolne meritokracije. Pogosto se v številnih odločitvah, ki naj bi bile zgolj profesionalne, skrivajo predsodki. Takšno stanje je plastično prikazala študija, ki jo je leta 2012 opravila skupina raziskovalcev na univerzi Yale. Pripravili so prijave za delovno mesto vodje laboratorija na fakulteti in polovico življenjepisov podpisali z ženskim imenom, polovico pa z moškim. Rezultati so bili povedni (in žalostni): primerjava ocen življenjepisov je pokazala, da so bili življenjepisi moških ocenjeni opazno boljše od identičnih življenjepisov žensk; ne le da so imeli življenjepisi z moškim podpisom več možnosti, da jih izberejo, opazna je bila tudi razlika v začetni plači, ki bi jim jo fakultetno osebje ponudilo, prav tako bi jim zaradi obetavnosti namenili več mentorstva. Podobno so ženske kaznovane za materinstvo. V poskusu leta 2007 so ugotovili, da pri identičnih življenjepisih lahko ženske, ki niso matere, pričakujejo precej večjo verjetnost, da jih bodo povabili na razgovor, kot tiste, ki imajo otroke. Pri moških teh razlik med očeti in neočeti ni bilo opaziti.
Takšnih steklenih stropov, ki ženske kljub navidezni enakopravnosti še vedno tiščijo navzdol, je žal še kar nekaj. Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela je pred leti našla kopico primerov in razlogov.
Ob večjih družinskih obveznostih, ki so jih praviloma deležne ženske, jim na karierni poti ne koristi tudi pogosto manjša samozavest, o kateri Aleksandra Kanjuo Mrčela ugotavlja, da je velikokrat posledica tega, da je vzgoja in socializacija žensk potekala precej drugače od moških, od katerih se je nekdaj pričakovalo, da so močni, samozavestni ter tisti, ki prevzamejo pobudo.
Tudi Mirjana Ule je navedla, da so uspešne znanstvenice v domačem gospodinjstvu pogosteje bolj obremenjene kot uspešni znanstveniki: »Po raziskavah, ki smo jih opravili v okviru komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za znanost v letih 2010–2014, kar 57 odstotkov doktorjev in 43 odstotkov doktoric odgovarja, da si gospodinjska opravila enakopravno deli s partnerjem, pa vendar tudi 43 odstotkov doktoric in le 12 odstotkov doktorjev opravljajo gospodinjska opravila sami. Zanimiv je tudi podatek, da pri kar 24 odstotkih moških gospodinjska dela opravlja partnerka in le v 1 odstotku žensk gospodinjska opravila opravlja partner. Zanemarljiv odstotek doktorjev in doktoric znanosti uporablja zunanjo pomoč v gospodinjstvu.
Zanimivo je, da ženske tudi v znanosti opravijo ravno toliko ali celo več dela, kot so zakonsko določene delovne obveznosti. Na vprašanje, ali ste primorani opravljati znanstveno delo zunaj zakonsko določene delovne obveznosti, na primer v prostem času ali med dopustom, samo 15 odstotkov doktorjev in 11 odstotkov doktoric tega ni primorano delati. Od 6 do 10 ur dela v prostem času na teden opravi 23 odstotkov doktorjev in celo 28 odstotkov doktoric, vključenih v našo raziskavo, je povedala Mirjana UIe.
Iz drugačnih družbenih vzorcev izhaja tudi dejstvo, da se ženske šele v zadnjih letih postavljajo v vlogo karieristke; pogosto zato manj načrtno in manj natančno zastavijo karierno pot. Ob omenjenih steklenih stropih ni nenavadno, da ženskam velikokrat primanjkuje kopica neformalnih zvez s pravimi odločevalci; na podlagi preteklih vzorcev so se marsikje oblikovale moške mreže, ki se razgrajujejo zelo počasi, delno tudi zaradi skritih predsodkov, na katere kažejo omenjeni primeri različne obravnave življenjepisov zgolj glede na to, ali je pod njimi podpisan moški ali ženska.
Zavožen sistem?
Prav tu Urša Opara Krašovec vidi slabost naše znanstvene sfere in vzrok, da na vrhu najdemo tako malo žensk. »Če si predvsem lojalen nadrejenim in sprejemaš igrice ter sodeluješ znotraj sistema in ga ne poskušaš spremeniti, ovir ne začutiš v takšni meri. To je splošna težava napačno zastavljenega sistema pri nas, ki velja tudi za moške, a je pri ženskah še bolj izrazit, kajti podedovano stanje iz preteklosti je na vrh piramide prineslo moške. Ti ostajajo, ženske pa se v ta krog zelo težko prebijejo. Ti na vrhu so nekakšni varuhi prehoda, ki skozenj ne spustijo novincev, saj hočejo ohraniti status quo. A trenutno stanje je toksično in škodljivo za znanost!« Po njenem mnenju v znanosti pri nas velja sistem, ki na vrhu onemogoča zamenjave. »Tisto, kar odloča, kdo napreduje, so merila in osebe, ki ta merila uporabljajo. Pri nas je problematično oboje!« pravi in pove, da je po njenem mnenju sistem v Sloveniji zastavljen napačno: »Kriteriji ne merijo znanstvene odličnosti in strokovnosti osebe.« Kako torej sistem onemogoča ženskam stopiti na vrh? »Točkovalni sistem je v Sloveniji še posebej trapast in zagotavlja, da na vrhu ostajajo isti ljudje (kot omenjeno – že zaradi podedovanega stanja so to skoraj izključno moški). Po sistemu, ki ga je uvedla javna agencija za raziskovalno dejavnost, smo znanstveniki zdaj zbiralci točk. Tistim na vrhu takšen sistem izrazito ustreza, kajti omogoča jim, da se kitijo s tujim perjem,« pravi in s prstom pokaže na srčiko problema: »Kot šefi in vodilni si vzamejo pravico, da so navedeni kot soavtorji na vseh delih svojih podrejenih, ne glede na njihov avtorski prispevek pri delu. Seveda je vodenje skupine zahtevno, a samo po sebi to ni avtorski prispevek. A ker so si to pravico uzurpirali (in si je ne pustijo vzeti), njihov opus skokovito raste. Tisti, ki opravijo delo, sploh nimajo možnosti po točkovnem sistemu ujeti nadrejene. Več točk ko zberejo, več jih hkrati priskrbijo tudi vodilnim.«
Kako rešiti problem
Sogovornica kot enega od možnih ukrepov za izboljšanje stanja vidi uporabo razpisov, namenjenih manj zastopanim skupinam, predvsem pa spremljanje rezultatov ukrepov, ki skušajo pomagati manjšinam. Če rezultatov program ne daje, ni smiselno, da obstaja. Meni, da bi bilo glede na stanje v naši znanstveni sferi smiselno uporabiti razpise z vključeno pozitivno diskriminacijo. »Razpis bi lahko omejili z določeno starostjo ali spolom, da spodbudimo skupine, ki sicer do te priložnosti ne pridejo, pa ne, ker ne bi bili dovolj sposobni, pač pa, ker obstajajo ovire, ki to onemogočajo. Tako kot na primer podamo stanovanjski razpis za mlade družine, ker hočemo pomagati prav tej skupini. Takšen način se uporablja na primer v Avstriji; seveda ne moremo tako delovati pri splošnih razpisih, a določeni manjši ciljani programi bi lahko tako pomagali skupinam, pri katerih smo prepoznali ovire, ki jih ne zmoremo dovolj hitro odstraniti, in okoliščine, ki jim sicer otežujejo enakopravno tekmovanje. Seveda pa moramo delovati v smeri, da znanost le pridobiva, ne da se ji kaj odvzame.«
Eden od takšnih razpisov, ki skrbijo za pozitivno spodbudo, je razpis za štipendije Ženske v znanosti. L'Oreal Slovenija in Slovenska nacionalna komisija za Unesco sta letos že trinajstič objavila razpis, ki bo trem mladim raziskovalkam prinesel štipendije za eno leto v višini 5000 evrov – dobitnice bodo znane prihodnje leto. Ena od dobitnic te štipendije z lanskega razpisa je mlada raziskovalka Tea Lenarčič, ki pravi, da so takšni razpisi odlična priložnost za promocijo žensk v znanosti. »Prejetje te štipendije je zame gotovo pohvala, da dobro delam, in mi predstavlja podporo za prihajajoče prehodno obdobje.«
Zgledi vlečejo
Tovrstni ukrepi že s pojavljanjem znanstvenic v javnosti nekoliko pripomorejo k temu, da se takšna slika bolj zasidra v zavest vsem, predvsem pa mladim dekletom, ki tudi zaradi zgledov v mladosti pozneje morda nekoliko lažje pomislijo, da si želijo biti znanstvenice, in se v prihodnosti vidijo v tej vlogi ter se odločijo za tovrstno kariero. Tea Lenarčič vsem takšnim dekletom sporoča: »Prednost kariere znanstvenice je možnost delati v odprtem okolju, obdanem z ljudmi, ki te motivirajo in spodbujajo tvojo raziskovalno žilico,« a dodaja, da ni vse idilično. »Slabosti so ravno v spoznanju, da ni vedno tako. Namreč, kjer so ljudje, tam je politika, in včasih ta preglasi raziskovanje. To je srce parajoče. Mlade bi torej spodbudila, naj kljub temu vztrajajo in verjamejo v svoje sposobnosti.«
Kako naprej
Urša Opara Krašovec pravi, da se velikokrat govori o posameznih dogodkih in ovirah, na katere iz osebnih izkušenj opozarjajo znanstvenice, a dodaja, da je od tega treba storiti korak naprej, če hočemo sistem izboljšati. »Kot znanstvenice moramo biti sposobne ne le spregovoriti o osebnih izkušnjah, ki so nas kot ženske omejevale na poti znanstvene kariere, pač pa predvsem prepoznavati sistemske ovire in se jih lotiti. Poiskati moramo možne rešitve, jih podati naprej (s pravimi argumenti) in skušati zagotoviti njihovo izpeljavo. Opozarja se namreč že, dosti dlje od tega pa ne gre. Za spremembe so namreč odgovorne prav osebe, ki jim trenutni sistem ustreza in jim je v interesu, da ne bi bilo sprememb.« Zaveda se, da tisti z vrha vse, ki opozarjajo na ovire, dojemajo kot motnjo. A pravi: »Tako kot kdo v raziskavah motnjo v podatkih raje zanemari (ali morda še huje, zabriše, da ne kvari njegove lepe teorije), se dogaja tudi na kariernem področju. A prav tako kot se v znanosti pokaže, da najboljša spoznanja izhajajo iz tega, na kar nas opozarja motnja, ki izpodbija našo trenutno teorijo, tako bomo velik premik lahko naredili le, če se bomo tej motnji posvetili, ne pa jo pometli pod preprogo.« To bo lahko dober korak naprej tako za znanost kot za znanstvenice. In znanstvenike.
klemen.kosir@delo.si