Zelenjavo na trg vozila še s konjsko vprego

SADINJA VAS – »Kako bi rekla? Še kar gre. Malce pomagam snahi in sinu, če je treba. Rada kuham, najraje samo kmečko hrano, to, kar pridelamo doma,« nas polna energije pozdravi Zofija Cuzak, Zofka po domače, ki biva v Sadinji vasi, streljaj od Ljubljane. Jutri jih slavi častitljivih 90, zato – vse najboljše! »Pa kar takole se domeniva: ko jih bom imela 100, se spet vidiva,« si malodane takoj sežemo v roke z gospo, ki nas v naslednji uri, ko smo pri njej, še nekajkrat nasmeji!

Ljubezen na polju

Leta 1948 se je poročila, v to leto sega tudi začetek njenega dela, prodaje zelenjave na ljubljanski tržnici. »Ljubljanski glavni trg je imel veliko koristi od naše zelenjave. Koliko ljudi se je v teh letih najedlo dobre poštene hrane!« poudari Zofija, ki je v rani mladosti hitro ostala brez mame, očeta pa so ji odpeljali v taborišče na Rabu, od koder se ni vrnil. Zofija je izbranca našla v domači vasi. »Srečala sva se pri delu, oba sva bila zatreskana, gledala sva se, potem pa je šel on v akcijo,« iskrivo pove. Ohcet je bila 20. novembra. »Takrat bi morala še hoditi v službo v tovarno, kjer so delali krtače. Pa je rekel, da ne bom zmrzovala, zato je predlagal, da se poročiva. Pa da bom pri njem,« nadaljuje Zofija, ki je takrat začela zalagati Ljubljano s prvovrstno zelenjavo. Kar 65 let je vztrajala. »Zdaj imam naslednico na tržnici,« pogleda proti snahi Joži, hitro pa je jasno, da v hiši vlada sloga, da se razumejo in imajo radi.

Vedno dobra vaga

»Lepo mi je bilo, še zdaj mi prek snahe pošiljajo pozdrave. Zelo so me imeli radi vsi, vedno sem bila poštena in korektna. Tudi sama sem se veliko naučila na tržnici, ko sem prisluhnila, kaj in kako kuhajo, ko so se nakupovalke pogovarjale med sabo,« obuja spomine. Zjutraj je najprej poskrbela za krave in otroke, potem pa se odpravila proti mestu. »Najmanj do 14. ure sem prodajala. Poleg je bila Ljudska pravica. Ko so tam končali delo, so prišli na trg. Včasih sem po drugi uri prodala več kot ves dan prej,« nadaljuje. Znana je bila po tem, da je dajala dobro vago, se ji je pa tudi zgodilo, da ko je prvič pripeljala robo, da so jo stehtali, čeprav so bili že poprej vse dogovorjeni. »Me je kar pri srcu zabolelo,« iskreno prizna, srce pa ji je zaigralo, ko je stranka videla, da je dala vsega po dve kili več, kot je računala. »Od tedaj ni bilo več tehtanja,« smeje se doda. Na trg je odhajala v snegu, vetru, dežju, soncu. »Včasih s triciklom, konjem, potem že s katrco in fičkom. Naredila sem vozniški izpit in se sama vozila,« pove. Ko je še kolesarila, je enkrat hudo padla; pri kasarni ji je počila guma, udarila se je v trtico: »To je videl neki oficir ali kapetan. Prišel je do mene in me vprašal, kako sem. Povedala sem, da mi je počila guma. Vprašal je po orodju in mi vse uredil, da sem se lahko peljala dalje.«

Čaka 32. pravnuka

V zakonu se jima je rodilo šest otrok, en fantek je hitro umrl, Milena, Ančka, Ivanka, Jože in Vida pa so radi ob mami. Na otroke je ponosna, živi pa pri sinu Jožetu, ima 15 vnukov in 31 pravnukov, zdaj čakajo 32.! »Ker sem trdo delala, sem dobila kilo, zato sem morala na operacijo. Zdravnik me je vprašal, koliko imam otrok in ali jih bom še imela. Rekla sem, da ima mož rad otroke. Zdravnik mi je svetoval, naj malce počakava, zato je med Vido in Jožetom sedem let razlike,« nam še zaupa. Ob tem spomni, da ji je pri otrocih veliko pomagala teta Marija, ki je lani maja umrla, Zofija jo pogreša.

Recept za zakon in življenje

Leta 1994 je umrl mož Jože, ki ga je srčno ljubila. »Seveda sva se imela rada, to je temelj vsega v zakonu. Če se imaš rad, premagaš vse težave,« nas še poduči. Veliko sta prestala skupaj, vedno sta se trudila, da je družina živela dostojno, čeprav so dajatve naredile svoje. Država bi vse vzela. »Imeli smo pravico, da zakoljemo le enega prašiča. Kaj bo en prašič za tako veliko družino? Potem smo se znašli in je sestra prepisala otroke k nam, pa smo takoj lahko zaklali dva.«

Z možem sta hodila v hrib, kjer sta pridno pripravljala drva. Ko sta jih nacepila, jih je mož peljal prodat, da je bil kak dinar pri hiši. »To so bili težki časi, težko je bilo s hrano,« pove. »Soli in sladkorja ni bilo, po kilogram na mesec smo dobili. Sladkor pa hitro gre, če so otroci ali starejši pri hiši. Kavo smo sladkali s saharinom,« opiše težak vsakdan, skozi katerega je šla lažje zavoljo svoje vedrine in optimizma. »Če si dober do drugih, bodo tudi drugi do tebe. To je ključno, to sem učila tudi svoje otroke,« izvemo še preprosto, a še kako iskreno življenjsko vodilo, ki se ga Zofija še danes drži. »Fajn je treba delati, delo krepi človeka. Pa tudi kak kozarček vina ne škodi, še zdravniki tako pravijo,« navrže recept za tako dolgo in kleno življenje, skozi katero ji je pomagala tudi vera, v hiši je prostor za Boga in Marijo.