NOVA TRADICIJA

Velika žetev sivke na Krasu

Po vrnitvi iz Venezuele so v Ivanjem Gradu obnovili domačijo, na zaraslih vinogradih in travnikih pa zasadili grme dišeče rastline.
Fotografija: Številni gostje so si sami naredili šopek. FOTO: Iztok Ilich
Odpri galerijo
Številni gostje so si sami naredili šopek. FOTO: Iztok Ilich

Sivka, na Primorskem lavanda, je že dolgo doma tudi v naših krajih. V bližini morja pa tudi v hladnejši notranjosti. Zaradi modrovijoličastih socvetij, ki jih junija in julija obletavajo roji čebel in metuljev, je priljubljena okrasna rastlina. Po nekaj grmičkov in kakšno njivico je videti tako v Istri in v Brdih kot tudi pri mnogih kraških domačijah.

Kdor pozna sivko bolj od blizu, ve za njene številne koristne lastnosti. Da med drugim odganja uši in mravlje v vrtu, je izvrstna paša za čebele, uporabna v kulinariki ter še posebno cenjena v zdravilstvu in kozmetiki.



Leta 2008 se je Tanja Arandjelović iz Ivanjega Grada z zasaditvijo prvih 7500 grmičev sivke uvrstila med večje pridelovalce v Sloveniji. Letos je na žetev čakalo že 20.000 rastlin, kar ni mačji kašelj, kot je pripomnila. A med tema dvema mejnikoma je dolga in zanimiva zgodba, ki sega še v leto 2002.

Gradivo za venčke. FOTO: Iztok Ilich
Gradivo za venčke. FOTO: Iztok Ilich
»Takrat smo se vrnili iz Venezuele in v Ivanjem Gradu kupili mogočno Bučevo domačijo,« se začne pripoved. »K odločitvi za Kras je pripomoglo, da so bili Kraševci že moji predniki. Mamina družina izvira iz Volčjega Grada, nono pa iz Komna. Predvsem pa želja mojega moža in otrok, da bi preživljali prosti čas blizu morja in v mili klimi, podobni tisti v Caracasu. Ko je najmlajša hči po gimnaziji v Ljubljani odšla študirat v tujino, sem se odločila za stalno preseliti na domačijo, ki jo je že dlje obnavljal mož, arhitekt. Razmišljala sem, s čim bi se na Krasu ukvarjala, in ker sem leta delala v kozmetični industriji, sem povezala kraško podnebje in zemljo z gojenjem sivke in njeno uporabo v kozmetiki. Tako smo na zaraščajočih se vinogradih in travnikih pred 12 leti zasadili prve grme te dišeče rastline.«

Z dokupovanjem zemlje so se površine za gojenje povečevale. Pred 11 leti se je porodila še ideja, da bi žetev na zadnji konec tedna v juniju postala javni dogodek. Začeli so se dvodnevni Festivali sivke na Krasu. Iz leta v leto so privabljali več obiskovalcev, v lepem vremenu se jih je od blizu in daleč zbralo tja do 3500. Zanje so bili pripravljeni tudi različni izobraževalni in zabavni dogodki, tako da se nihče, ne glede na leta, ni dolgočasil.

Zadovoljni organizatorki Tanja Arandjelović (desno) in Maja Licul. FOTO: Iztok Ilich
Zadovoljni organizatorki Tanja Arandjelović (desno) in Maja Licul. FOTO: Iztok Ilich
Letošnja virusna pandemija je prekrižala že utečene načrte. Vse do 2. junija je kazalo, da bo tradicija pretrgana. Sproščanje omejevalnih ukrepov je nazadnje le omogočilo po obsegu skromnejšo prireditev, a tudi te ne bi bilo, če gospe Tanji zlasti pri organizaciji spremljevalnega kulturnega programa ne bi priskočila na pomoči oblikovalka nakita iz rastlin Maja Licul iz bližnjega Zagrajca.



»V dobrem tednu sva postorili vse potrebno, da bi bila sicer manjša prireditev po svoje bolj žlahtna, butična,« pove Liculova. »Dan sva namesto festival poimenovali Žetev sivke na Krasu. A moram povedati,« doda Tanja Arandjelović, »da so bili obiskovalci zadovoljni s spremembo, in razmislili bomo, za kakšen format prireditve se bomo odločili v prihodnje. Sploh pa bomo njive, ker gojimo štiri vrste in še dva kultivarja sivke, ki ne dozorijo vsi hkrati, želi še nekaj časa. Ker ne žanjemo vsega ročno, bo strojno rezanje pripomoglo, da žetev ne bo trajala več kot mesec dni.«

Številni gostje so si sami naredili šopek. FOTO: Iztok Ilich
Številni gostje so si sami naredili šopek. FOTO: Iztok Ilich
Žetev – tudi obiskovalci so si lahko sami narezali šopek ali dva ter kupili to in ono s sivko – je letos prav tako spremljala vrsta zanimivih dogodkov. Mateja Ulaga je na primer ponujala domače veganske sladice – tudi z dodatkom sivke. Nekaj korakov naprej je Nataša Špiranec Maurer, avtorica prve izvirne knjige o aromaterapiji, z napravo za destiliranje, podobno tisti za žganjekuho, demonstrirala potek destilacije sivkinih cvetov, da se dobi hidrolat in še dragocenejše olje.

V gozdičku ob njivi s sivko so si našle prostor članice tik pred razmahom virusa nastalega društva Venček iz Štanjela. Z Duško Švagelj, najzaslužnejšo za ohranjanje tradicije spletanja svetoivanskih venčkov na Krasu, na čelu so svojo veščino posredovale vsem, ki jih je zamikalo preizkusiti gibčnost svojih prstov za povezovanje cvetov sivke, ostrorobe homulice, divjih lukov, rmana in drugih kraških rastlin v tradicionalne venčke. Ob kresu bo društvo imelo delavnico tudi v Štanjelu.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije