Usodni dimnik je zrcalo države
Ivan Šega iz Ravnega Dola pri Sodražici, naselja pod romarsko cerkvijo pri Novi Štifti, je v slovenskem in domačem okolju zapisan kot muzealec in čebelar, gospodar in vsestranski kulturnik. In tudi kot pisatelj, ki zadnjih dvajset let neutrudno ustvarja. Njegovo pero še naprej odstira manj znana ozadja ljudi in njihovih usod iz lokalnega okolja, ki se prepletajo z aktualnimi dogodki, in v ta kontekst je postavljen tudi Usodni dimnik. Gre za njegovo štirinajsto domoznansko knjigo, ki jo je predstavil pred številnim občinstvom v Knjižnici Miklova hiša v Ribnici.
O korupciji in bolezni
Dogajanje je postavljeno v Ribniško dolino, v ne tako daljni čas. Ko se je ekologija in vse, kar je z njo povezano, izgovarjalo z veliko začetnico. Ravno ta tema je navdušila komisijo iz Kulturnega centra Maribor, ki je objavila razpis za sodobno zgodbo. Ivanovo pripoved je prepoznala kot originalno.
Da bi uresničila sanje, se je morala za uslugo 'prepustiti' nekdanjemu možu, ki jo je okužil z virusom HIV. Kmalu je umrla.
»Vsi zagotovo poznate velik dimnik, ki je svojčas stal na Opekarski cesti. Pa tudi onega, ki so ga pred leti porušili na dvorišču podjetja Inles. A ne govorim o njih. Pred očmi sem imel onega, veliko višjega, tistega v Izoli,« je Ivan listal strani svoje nove knjige, pred občinstvom, ki je prišlo tudi iz bolj oddaljenih krajev. Junakinja, ki jo spremlja usoda dimnika, je pogumna ženska. Ženska, ki na vseh področjih postaja vse bolj enakopravna z moškim. »V roke je vzela vajeti novega komunalnega podjetja Pici-Pici. Z željo, da bi bil dimnik uporabljen za novo sežigalnico, zgrajeno s sredstvi iz evropskih strukturnih fondov. Odločni odkloni temu projektu po vsej državi so ji dali misliti, da bi se lahko zgodba pri nas zasukala v drugo smer. Zakaj pa ne, ko imajo sredi Dunaja eno največjih sežigalnic v Evropi, kamor tudi mi odvažamo smeti. Pa tam temu ne nasprotujejo,« je Ivan zbrane še bolj pritegnil k obračanju listov novega čtiva.
In nadaljeval, da se iz vsebine napisanega zrcali tudi skorumpiranost oblasti, ki je vse večja težava. Ne samo v avtoritarnih, ampak tudi v demokratičnih režimih. Slovenija ni izjema. Kazalci na korupcijo pa so nekoliko spregledani, tudi pri Ivanovi junakinji, ki je nazadnje le pridobila dokumentacijo za postavitev sežigalnice. Ta prizadevanja pa so jo stala življenje. Knjiga se namreč dotika tudi sodobnih bolezni, ki pretresajo prebivalstvo. »Da bi uresničila sanje, se je morala za uslugo 'prepustiti' nekdanjemu možu, ki jo je okužil z virusom HIV. Kmalu je umrla,« se Ivan ni mogel izogniti žalostni usodi glavne junakinje.
Iz Usodnega dimnika se že vali povsem čist dim, ki počasi že piše nove strani knjige z naslovom Vohunka. Na zalogi je napisana tudi že nova vsebina, ki pa še nima naslova. Bo pa, tako kot vse dozdajšnje, bralce znova pritegnila. »Ko sem pred kratkim izpregel vse dejavnosti, ki so se prepletale z Maticovo etno hišo, mi ostane več časa za pisanje. Sicer je bila to prva etno hiša v Ribniški dolini, v kateri sem na ogled pregledno postavil suhorobarsko dejavnost in vse, kar je povezano z njo. Obiskovalci so se vrnili korak nazaj v preteklost in dojeli takratno življenje tukajšnjih kmetov – suhorobarjev. Celotna zbirka je postala last Rokodelskega centra Ribnica oziroma njihove enote muzej. Meni so ostali spomini,« je ob predstavitvi knjige še dejal Ivan.
