Tisti, ki jo jedo, si lahko zaradi nje celo upočasnijo staranje
Ajda in jedi iz nje se vse pogosteje znajdejo na jedilnikih tistih, ki se zavedajo pozitivnih učinkov tega živila. Znanstvena spoznanja ajdo uvrščajo med superživila, ki naj bi celo upočasnjevala staranje, še zlasti tatarsko, ki je nekoliko bolj grenka kot navadna.
Tatarski bio ajdovi kaši Mlina Rangus iz Dolenjega Vrhpolja pri Šentjerneju je Inštitut za nutricionistiko nedavno podelil naziv inovativno živilo desetletja. Tone Rangus je namreč s pomočjo slovenskih znanstvenikov in v sodelovanju s svojimi starši, izkušenimi mlinarji, po večletnih prizadevanjih prvi v Evropi in doslej tudi edini uspešno razvil luščenje tatarske ajde.
»Prednica tatarske ajde naj bi na Zemlji rasla že v času dinozavrov, torej pred več kot 85 milijoni let. Kdaj točno je prišla k nam, ni znano, jo je pa pred kakšnimi 200 leti prinesel baron Žiga Zois. Po izbruhu vulkana v Indoneziji leta 1814 in še nekaj let kasneje so bila zaradi vulkanskega pepela, ki se je razširil po svetu, leta brez pravega poletja. Prav tatarska ajda je bila ena redkih rastlin, ki so uspevale v takšnih slabših razmerah brez močnih sončnih žarkov in reševale ljudi pred lakoto. Do leta 1980 so slovenski kmetje povsem opustili njeno pridelavo, zadnja leta pa se zanimanje zanjo po svetu širi, predvsem zaradi visoke vsebnosti rutina, ki ga je tudi do dvestokrat več kot v navadni ajdi,« pravi Tone Rangus, ki nadaljuje mlinarsko tradicijo svojih staršev in starih staršev, kar pomeni, da je mlin tam že več kot sto let.
Ajda, ki jo meljejo ali predelajo v tem mlinu, je zrasla na domačih dolenjskih in posavskih poljih, Rangus jo zagotavlja tudi s pomočjo kooperantov. »Včasih je bilo od izvira potoka Kobila do izliva v Krko kar 18 mlinov, samo v naši vasi so bili trije,« se vrne v zgodovino, hkrati pa poudari sodelovanje z Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivanom Kreftom, agronomom in genetikom, ki je zaslužen, da so se pri Rangusovih pred kakšnima dvema desetletjema posvetili tudi tatarski ajdi.
»S tatarsko ajdo sprva nismo imeli izkušenj niti tehnologije za mletje in luščenje. Njena zrna so namreč bolj drobna in jo je težje luščiti, so pa rastline bolj donosne, ta ajda lahko raste tudi v slabih razmerah, na višji nadmorski višini, celo brez sonca in opraševanja čebel, saj je samoprašnica. Je pa bolj grenka prav zaradi antioksidanta rutina, ki je pomemben v zdravi prehrani,« poudarja Rangus.
Odganja težave
Tako navadna kot tatarska ajda sta odlična brezglutenska alternativa žitom, zato jo lahko uživajo bolniki s celiakijo.
»Ker niža raven glukoze v krvi, je izvrstna za diabetike. Niža tudi krvni pritisk in holesterol zaradi kakovostnih počasi razgradljivih beljakovin oziroma škroba. Ajda je bogat vir vlaknin in počasi razgradljivega škroba, beljakovin z visoko biološko vrednostjo, zato z vsemi osmimi esencialnimi aminokislinami hitro nasiti, je počasi prebavljiva, tako da smo dlje siti, in daje obilo energije. Zaradi vitaminov in asparaginske kisline čisti telo odpadnih snovi. Rutin v ajdi ščiti žile, utrjuje kapilare in varuje pred kapjo, kvercetin pa uničuje rakave celice in ščiti pred rakom. Ajda je tudi bogat vir mineralov, kot so magnezij, železo, cink, mangan in drugi, ki skupaj z rutinom krepijo vezivna tkiva, blažijo artritis in zavirajo osteoporozo,« je na nedavnem festivalu ajdovih jedi v Beli Cerkvi povedala Cvetka Lavrič z novomeškega zavoda Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije.
Prav Slovenija je prispevala velik delež spoznanj v mednarodno zakladnico znanja o ajdi. Tako je leta 1980 Ivan Kreft v Ljubljani organiziral prvi mednarodni znanstveni simpozij o ajdi, ti simpoziji od tedaj redno vsako tretje leto potekajo v različnih državah Azije, Evrope in Severne Amerike. Tone Rangus se jih redno udeležuje in spremlja novosti. O snovi hobamine (2-HOBA) v tatarski ajdi so denimo ugotovili, da ščiti telesne beljakovine pred škodljivimi biološkimi procesi staranja.
Snov hobamine (2-HOBA) so japonski znanstveniki v ajdi odkrili že leta 1971, v zadnjem času pa so raziskovalci iz ZDA prišli do senzacionalnih odkritij, da hobamine lahko uspešno ščiti organizem pred vnetjem in oksidativnimi stresi. Posebno naj bi bil pomemben za preprečevanje in zdravljenje raka želodca in debelega črevesa.
»V sodelovanju s kitajskimi raziskovalci na Akademiji kmetijskih znanosti v Pekingu strokovnjaki Biotehniške fakultete in Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani zdaj preučujemo, koliko je v različnih vrstah navadne in zlasti tatarske ajde hobamina, kar doslej še ni podrobneje raziskano,« je pojasnil prof. dr. Ivan Kreft. In še dodal, da ni konkretnih znanstvenih dokazov, da snov hobamine preprečuje staranje: »Takšni učinki so bolj sklepanje: dokazani so antioksidativni učinki, na osnovi tega se lahko sklepa, da vse, kar preprečuje proste radikale in ima antioksidativne učinke, seveda upočasnjuje staranje.«
