Svoje imetje po požaru spravili v 3 vrečke

IZOLA, KOPER – V soboto malo pred pol sedmo zvečer se je življenje družine Mejak-Benigar obrnilo na glavo. Ogenj je v nekaj minutah pogoltnil vse, kar so trudoma, z odpovedovanjem in garanjem ustvarjali vse življenje. Rešili so le gola življenja.

Osemintridesetletna Martina Mejak se je odpravljala na delo v soseščino, k bolnici, ki trpi za distrofijo, in jo po delovni pogodbi, ki jo ima do decembra letos, obišče dvakrat na dan. Družbo sta ji delala kužka, dveletna Miša in petletni Tačko, medtem ko sta njen partner, 48-letni Irving Benigar, in njun 14-letni sin, Erik Benigar, odšla na bližnje igrišče. V tistem je v njihovem pritličnem stanovanju v bloku v Ulici IX. korpusa 26 strašansko počilo.

Martina se je šokirana ozrla, zagledala ogenj v improviziranem delovnem kotičku, ki ga ima Irving za modeliranje, a v njem ni delal že šest mesecev, in na mizi, tam, kjer so bili polnilci, kabli, podaljški in baterije, zagledala ogenj. Nanj je vrgla odejo: »Ni pomagalo, požar je bil hitrejši in premočan. Vedela sem, da moram rešiti sebe in psa, ogenj se je širil, z njim dim, postalo je peklensko vroče. Psičko sem vzela v naročje in zbežala ven, Tačka nisem videla, skril se je, na klice se ni odzival.«

Popolno uničenje

Martina in Irving, ta je na njen telefonski klic prihitel domov, se spominjata krikov, da naj vsi zapustijo stanovanje, ter da se v notranjosti ni videlo nič, ker je bilo od dima vse črno, da je bilo neznansko vroče. Medtem ko so sosedje in Irving, ki je na koncu skočil skozi pritlično okno, da je rešil lastno življenje, krotili požar, so bili na poti gasilci iz Kopra, Izole in Kort. »V soboto okoli 18.28 smo na GB Koper dobili klic, da gori v pritličnem stanovanju v bloku. Ko smo se pripeljali skozi koprski predor proti Izoli, smo videli šest oziroma sedem metrov visok steber dima in aktivirali PGD Korte ter PGD Izola. Ko smo prispeli na kraj dogodka, so domačini povedali, da so stanovalci zapustili stanovanje, da pa je v gorečem stanovanju ostal pes. Takoj smo naredili linijo, začeli gasiti in preiskovati stanovanje, našli psa, pogasili notranjost z vso pomočjo, evakuirali celoten blok in pregledali stanovanja v objektu,« je za Slovenske novice v nedeljo povedal Peter Ocepek, vodja druge izmene GB Koper. Uradni vzrok požara še ni znan, a ostali so brez vsega, stanovanje je v celoti uničeno.

Irving, sicer poklicni mizar, ki opravlja delo voznika, pripoveduje, da se je zbralo ogromno ljudi, vsi so hoteli pomagati. »Pretresljiv je bil sinov jok, kriki na pomoč, prošnje, naj rešijo vsaj njegovega Tačka, niso ga zanimale fantovske radosti, ki so izginjale v ognju, samo po psa je hotel v goreče stanovanje ...« Irvinga premagajo solze. »Ko so gasilci po dobrih 20 minutah Tačka rešili iz gorečega doma, smo jokali čisto vsi. To je bila naša velika sreča v tragediji, ki nas je doletela in je niti slutili nismo.«

Tačka so odpeljali k dežurnemu veterinarju, ki je ugotovil, da ima saje v pljučih, a bo z njim vse v redu, Martina, soseda ter njen šoloobvezni sin, ki so se nadihali dima, pa so v izolski bolnišnici preživeli noč na opazovanju.
​
Tričlanska družina je trenutno v Kopru pri Irvingovi materi Miri, štirje in dva psa so se stisnili na kakšnih 55 m2. Njihovo 62 m2 veliko stanovanje je pogorišče, vsi pa so v izjemnem šoku in skrbeh, kako bodo rešili bivalno težavo. Njihov dom ni bil nezgodno zavarovan. Martina z roko pokaže na tri vrečke dokumentov in nekaj malenkosti, ki so jih rešili iz požara, ostali so jim še obleka, ki so jo imeli na sebi, in Erikove superge, te mu je dan pred požarom kupila babica Pavla in mu ogromno pomenijo.

Postala je invalidka

Martina je v Izoli živela dobrih 30 let, od svojega osmega leta, nekoč sta tam bivali še njena mati Pavla in 47-letna sestra Alenka, ta je po hudi motoristični nesreči, komaj 16 let je imela, ostala na invalidskem vozičku. Prav zaradi sestre je mati kupila pritlično stanovanje. Pred leti se je Pavla odselila k partnerju v Italijo, sestra živi s svojim partnerjem v neprofitnem stanovanju v bližini, stanovanje pa je ostalo Martini.

Slednja je kot poklicna kuharica delala v izolskem hotelu Delfin. Potem so ji odkrili hudo alergijo na težke kovine, zdaj je delovna invalidka tretje kategorije. Svojega poklica ne more več opravljati, v kuhinjah je namreč veliko niklja, zaradi katerega je iz službe domov hodila s popolnoma krvavimi rokami, oteklim in zabuhlim telesom. »Bila sem zelo bolna, dolgo nismo vedeli, kaj mi je.« Zdaj ima delovno pogodbo do decembra, potem bodo ostali brez njenega dohodka, okoli 600 evrov, odvisni le od vozniške plače Irvinga, ki zasluži povprečno med 700 in 800 evri na mesec, toda stroškov s stanovanjem in drugim imajo sicer tudi do 500 evrov na mesec, brez vštete prehrane.

»Dela imamo vozniki vedno manj, kak mesec je samo 600 evrov, kak mesec nekaj sto več, odvisno od tega, koliko kilometrov naredim,« Benigar sklepa, da bo ta mesec kakšnih 400 evrov nakazila, saj v službo po požaru še ni šel.
Krasna družina, skromna, da je malo takih, povedo sosedje, je ostala ne le brez doma, ampak tudi brez vsega imetja. Eriku, bodočemu košarkarju, ki z vsem srcem navija za Luko Dončića, so zgorele šolske knjige in potrebščine, ki jih bo potreboval že čez nekaj dni, ko bo začel obiskovati prvi letnik srednje tehniške šole v Kopru. Rešili so nekaj zvezkov, za katere upajo, da se bodo prezračili in bodo uporabni.

Družina nima denarja, da bi kupila novo pohištvo, obnovila stanovanje, ne Martina ne Irving nista kreditno sposobna. Tako skromni so, da si ne privoščijo niti počitnic, pred leti so šli z avtom v Dalmacijo, spali so v avtu, hrano pa kupovali v trgovini, se spominjajo redkega oddiha.

Mejak-Benigarjevi bodo hvaležni za vsako pomoč, naj bo ta denarna ali v obliki še uporabnega pohištva, obrtniških opravil. Preden se razidemo, se vsi trije zahvalijo hrabrim gasilcem in sosedom, ki so pomagali gasiti ogenj še pred prihodom profesionalcev in tako preprečili, da bi se požar razširil po bloku. »Od srca hvala junakom in junakinjam, ki se niso ustrašili, ampak so tvegali celo življenje, Aleksu, Skeli, Krstincu, Timiju, Kevinu, Kristjanu in Davidu, pa vsem tistim, katerih imen niti ne vemo, a so bili tam in se žrtvovali za nas.«