Rešil pomurske šivilje, država mu pa še nagaja

GORNJI PETROVCI – Na pogorišču našega največjega propadlega modnega velikana Mure že dve leti in pol nastaja nova krojaška in šiviljska zgodba. A brez zapletov, hudih birokratskih preprek in nerazumne zakonodaje pri nas očitno ne gre. Milan Mörec, nekdanji tehnični direktor in član uprave Mure, tekstilec po duši in srcu, je pred dvema letoma in pol od podjetja René Lezard odkupil nekdanji Murin obrat v Gornjih Petrovcih in v njem na noge postavil podjetje Moda Mi & Lan, kjer s partnerjem izdeluje konfekcijo za vso Evropo, in to samo po naročilu, poleg tega pa je razvil še dve lastni blagovni znamki – Mi & Lan in Morro, tudi samo po meri in z najboljšimi naravnimi materiali. V Kristalni palači v ljubljanskem BTC imajo svoj prodajni in predstavitveni salon, v osnovi pa je podjetje sodobna krojaška ali šiviljska delavnica, kjer kupcu vzamejo mere in potem izdelajo kakovostno obleko, ki je tudi cenovno dovolj dostopna. Presenetljivo pa je, da to edinstveno podjetje zaposluje kar 160 ljudi, na dan izdelajo in tudi spravijo v promet kar okoli 300 kosov oblačil.

Rešil je pomurske šivilje

Glede na to, da je Goričko ena od najbolj revnih regij in da je Mörecu uspelo z zaposlitvijo toliko ljudi rešiti marsikatero socialno stisko, bi vsakdo pomislil, da bo to država nagradila vsaj s kakšno spodbudo. A ne naša, direktor in lastnik podjetja ima celo občutek, da ga prej kaznuje. Čeprav sodeluje na razpisih in prosi državo za pomoč pri novi strojni opremi, ga vedno zavrnejo. »Od leta 2014, ko sem postal lastnik podjetja, sem vložil ogromno denarja ter poleg prejšnjih 80 zaposlil še dodatnih 80 ljudi.

Večinoma so to izjemno pridne Murine šivilje. V tej panogi ne morejo delati roboti, vse je odvisno od ljudi in pridnih rok. Vsi smo kot družina in se trudimo na vso moč, žal pa so obremenitve in davki tako visoki, da so plače katastrofalno nizke. Za delavca, ki prejme neto samo 638 evrov, kot znaša minimalna plača, jaz plačam krepko čez 1300 evrov. Samo za prevozne stroške plačamo več kot 8000 evrov na mesec, v strojno opremo in infrastrukturo sem vložil več kot 800.000 evrov. Po dveh letih in pol delamo pozitivno, naša blagovna znamka raste in se razvija, vsak mesec redno izplačujemo plače in vse prispevke, a razen pri subvencijah prek zavoda za zaposlovanje nam država ni še prav nič pomagala,« pove.
Še več, ko so bili na obisku gospodje z gospodarskega ministrstva, so mu svetovali, naj napiše dopis oziroma prošnjo za pomoč pri nakupu strojne opreme. A je potem dobil le odgovor, da pokrajina ni več ogrožena zaradi brezposelnosti, zato ni upravičen do državne pomoči pri nakupu strojne opreme.

»Prav mene, ki sem pokrajino rešil pred brezposelnostjo, kaznujejo s tem, da ne morem sodelovati na razpisih in mi ne morejo pomagati s finančnimi spodbudami. Svojim delavcem bi samo rad zagotovil boljše razmere za delo in boljše plače, rad bi zgradil še nujen logistični center, saj imamo zdaj skladišče organizirano v kontejnerjih. Čeprav sem zaposlil več kot 90 odstotkov ljudi v regiji, so mi državna sredstva povsem nedosegljiva. A to je Slovenija,« nam razloži srž problema v njegovem podjetju.
Ker bi radi blagovni znamki še razvijali naprej, so kandidirali tudi na razpisu za razvijanje blagovne znamke. Pa so dobili odgovor, da do sredstev niso upravičeni, ker so predhodno že nabavili nekaj računalniške opreme. »Kako naj razvijamo svojo blagovno znamko brez računalnikov? To je čudno, eni in isti nenehno dobivajo projekte, mi pa ne. Očitno nisem v pravem omrežju in sem prepošten za te igre,« nadaljuje Mörec.

V Muro pripeljal Huga Bossa

Da je tekstilstvo zelo težavna panoga, v Sloveniji pa sploh, je izkusil že takrat, ko je bil v Muri. »Jaz sem otrok Mure. Leta 1978 sem se zaposlil kot pripravnik in 38 let delal čisto vse, od začetnika do tehničnega direktorja. Črna leta razpada Mure so bila tudi moja črna leta,« pripoveduje. Podjetje je po neuspešni kandidaturi za predsednika uprave in njemu nejasne kombinatorike z vodilnimi mesti zapustil leta 2007, zaposleni pa so takrat s peticijo zahtevali njegovo vrnitev, saj je imel izjemne strokovne izkušnje in dobre poslovne zveze s tujimi partnerji. Prav on je v Muro pripeljal nemškega Huga Bossa. Takoj po prvem obisku v Metzingenu, ko jim je predstavil štiri moške suknjiče, so bili nad njimi tako navdušeni, da so jih kar takoj naročili 400, potem pa so sodelovanje razširili še na žensko konfekcijo.

Po prvem stečaju Mure se je vrnil in nekaj časa skupaj s sodelavci znova pisal zgodbo o uspehu, dokler ni leta 2011 večji del premoženja Mure kupilo podjetje AHA Mura. »Vedel sem, da to za Muro ni bilo dobro, zato sem se iz nje umaknil in šel na zavod za zaposlovanje. Potem so me poklicali iz podjetja René Lezard, najprej sem menedžiral, nato pa istega leta tudi prevzel lastništvo,« opisuje žalostno propadanje Mure.
A Milan Mörec ne misli vreči puške v koruzo. »Žal mi je, da je šlo v Muri zaradi različnih zamenjav vodstva vse k vragu, a dokazal bom, da se da tudi v tej branži s poštenim delom in predanostjo uspeti. Ne nazadnje sem to dolžan tudi tej najbolj siromašni regiji v Sloveniji,« je prepričan.