ROJSTNI KRAJ
Pod 500 let staro tiso izvira zdravilni studenec
Ali so Strane res rojstni kraj svetega Hieronima? Prevajalec Svetega pisma povezan z našimi kraji.
Odpri galerijo
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu FOTOGRAFIJE: Dejan Javornik
STRANE – V Stranah, najvišje ležeči vasi na Postojnskem, ob cerkvi sv. Križa raste Hieronimova tisa, najstarejša na Slovenskem, ob njej še mlajša sestra. Starejšo ocenjujejo na 540, mlajšo na 220 let starosti. Obseg debla večje meri 420 cm, visoka je 13,5 metra. Obe sta naravni vrednoti državnega pomena. Po ljudskem izročilu je pod starejšo tiso pridigal že sveti Hieronim. Morda bolj verjetno kot pod to – saj njena dejanska starost ni izmerjena, tako ji je leta 1860 arheolog in botanik Karel Dežman pripisal že 952 let – pod njeno prednico, ki je rasla na istem kraju.
Tise so dvodomne, moške in ženske rastline. Starejša je z moškimi cvetovi, zato ji lahko rečemo tisovec. Mlajša pa je edina v Sloveniji z moškimi in ženskimi cvetovi na istem drevesu in je izjemna že zaradi tega.
V Strane nas je povabil zagnani zasebni raziskovalec Dimitrij Kebe z Vrhnike, s prav posebnim razlogom. Na podlagi proučevanja pisnih virov in svojega terenskega dela dokazuje, da Strane stojijo na kraju rimskega Stridona in so s tem Hieronimov rojstni kraj. Bil je med najbolj učenimi ljudmi svojega časa, izjemno delo je opravil s prevodom celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino in skupaj z Gregorjem Velikim, Avguštinom ter Ambrožem šteje med štiri največje cerkvene učitelje. Rodil se je v »Stridonu, na meji rimskih provinc Dalmacije in Panonije«, okrog leta 347, umrl pa je 30. septembra 419 ali 420 v Betlehemu. Skrajna zahodna meja zgornje Panonije in skrajna severna meja Dalmacije, ki sta nastali po rimski razdelitvi Ilirika, sta se stikali na Krasu.
Hieronimovo tesno povezanost z našimi kraji izpričuje več njegovih ohranjenih pisem bližnjim in prijateljem v Ogleju in Emoni. Dokazov je morda še več, kot je dostopnih javnosti. Papež Benedikt XVI., znan kot zelo izobražen in pedanten teolog, je novembra 2007 v nemškem nagovoru o Hieronimu povedal, da je bil rojen »leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini«. Kar je treba razumeti, da je bil Stridon na upravnem območju današnje Ljubljane.
Jeseni bo med 24. in 26. oktobrom v Ljubljani mednarodni simpozij ob 1600. obletnici svetnikove smrti. Okrogli jubilej zaznamuje tudi koprska škofija, saj je na njenem območju več cerkva posvečenih sv. Hieronimu, kar dokazuje kontinuiteto čaščenja v naših krajih. K razsvetlitvi Hieronimove povezanosti s Krasom je veliko prispeval duhovnik Rafko Valenčič. Prvi ga je kot moža s Krasa prikazal duhovnik Franc Ksaver Lukman.
Ljudsko izročilo, da sta se pod Hieronimovo tiso na poti v Rim ustavila tudi sveta brata Ciril in Metod in tam pridigala, nam je ob našem obisku potrdil Jože Posega, prvi sosed in ključar cerkve sv. Križa: »Cerkveni prag je 687 metrov nad morjem. Leta 1934 je strela udarila v bližnjo hišo. Strehe so bile takrat še krite s slamo, tako da je naglo zagorel ves ta zgornji konec, tudi naša hiša s tiso vred. Zanimivo, pravzaprav pretresljivo je, da so šli naši predniki najprej gasit tiso. Toliko jim je pomenila. Je pa takrat zgorel tisin najlepši vrh.«
Še drugo pričevanje o dragocenosti tise: »Avstrijci so jo nameravali izkopati in odpeljati na Dunaj. Niso je, ker so še pravi čas izračunali, da ne bi šla skozi predore.«
Posega ob tem: »Vedeti pa morate, da je šest metrov debla zdaj zasutega z zemljo. Tisti, ki je veliko vedel o naši krajevni zgodovini, je bil Tone Brezec, po domače Ivančkov. Sicer kmet in kolar je znanje črpal iz starih knjig, žal so mu pogorele. Naša vas je gorela dvakrat, drugič so hiše zažgali Nemci 1. oktobra 1943. Ivančkov je poznal traso rimske ceste, ki je vodila pod skalami nad vasjo.
Vode potoka Korantan, ime zapisujejo tudi Koretan in Karentan, kar neogibno spominja na zgodovinski Karotan, so nekdaj gnale 13 mlinov in dve žagi, zdaj ničesar več. Zaselek Male Strane je odnesel plaz s Tresa. Morda je grušč zasul tudi rimski Stridon … Je pa na vzpetini še prepoznavno prazgodovinsko gradišče, čeprav so ga med vojnama prav barbarsko razkopali italijanski vojaki (v Stranah so imeli vojašnico). Drugo prazgodovinsko gradišče pri Šmihelu, naslednji vasi pod Nanosom, prav tako priča o zelo stari naselitvi.
Pod tiso s statusom svetega drevesa izvira zdravilni studenec. Posega pove, da jo hodijo zajemat od blizu in daleč: »Vaša voda je še bolj zdrava kot lurška, so rekli nekateri. Je pa tudi zelo mrzla, poleti je marsikoga prehladila. V vasi je ta še edini izvir, ki ni zajet v vodovod. Prvega so zgradili Avstrijci za fronto na Krasu, pozneje so ga Italijani obrnili v Postojno, ki jo napaja še zdaj.«
Mimo studenca vodi Jakobova pot, starejša pa k cerkvama sv. Brica in sv. Hieronima na pobočju Nanosa. Že porušeni so zgledno obnovili. Za Bričevo ponovno vstajenje je zelo zaslužen Šmihelčan Vid Premrl, sicer župnik v Košani in na Slivju pri Kozini. Našemu sogovorniku je v zahvalo za pomoč iz kamna sam izklesal zidno kapelico: »650 ur je porabil zanjo.«
Med devetimi sv. Hieronimu posvečenimi cerkvami na Slovenskem gre nanoški posebno mesto. Z višine 1018 metrov zre daleč naokoli, mornarjem je še iz srednjega veka služila za kažipot. Že stoletja pa zanjo skrbijo Abramovi (zdaj imajo turistično kmetijo).
Imena ljudstvo rado skrajša, tako tudi Hieronimovo, nam je razkril naš vodnik Posega: »Mi mu rečemo sveti Roman.«
Romanov je na Slovenskem 5075, še 2743 je Roman! Takole zakrit z Romanom je torej Hieronim v našem narodu še precej bolj čaščen, kot smo se zavedali.
Tise so dvodomne, moške in ženske rastline. Starejša je z moškimi cvetovi, zato ji lahko rečemo tisovec. Mlajša pa je edina v Sloveniji z moškimi in ženskimi cvetovi na istem drevesu in je izjemna že zaradi tega.
Pisma emonskim prijateljem
Vaša voda je še bolj zdrava kot lurška, so rekli nekateri. Je pa tudi zelo mrzla, poleti je marsikoga prehladila.
V Strane nas je povabil zagnani zasebni raziskovalec Dimitrij Kebe z Vrhnike, s prav posebnim razlogom. Na podlagi proučevanja pisnih virov in svojega terenskega dela dokazuje, da Strane stojijo na kraju rimskega Stridona in so s tem Hieronimov rojstni kraj. Bil je med najbolj učenimi ljudmi svojega časa, izjemno delo je opravil s prevodom celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino in skupaj z Gregorjem Velikim, Avguštinom ter Ambrožem šteje med štiri največje cerkvene učitelje. Rodil se je v »Stridonu, na meji rimskih provinc Dalmacije in Panonije«, okrog leta 347, umrl pa je 30. septembra 419 ali 420 v Betlehemu. Skrajna zahodna meja zgornje Panonije in skrajna severna meja Dalmacije, ki sta nastali po rimski razdelitvi Ilirika, sta se stikali na Krasu.
Hieronimovo tesno povezanost z našimi kraji izpričuje več njegovih ohranjenih pisem bližnjim in prijateljem v Ogleju in Emoni.
Hieronimovo tesno povezanost z našimi kraji izpričuje več njegovih ohranjenih pisem bližnjim in prijateljem v Ogleju in Emoni. Dokazov je morda še več, kot je dostopnih javnosti. Papež Benedikt XVI., znan kot zelo izobražen in pedanten teolog, je novembra 2007 v nemškem nagovoru o Hieronimu povedal, da je bil rojen »leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini«. Kar je treba razumeti, da je bil Stridon na upravnem območju današnje Ljubljane.
Jeseni bo med 24. in 26. oktobrom v Ljubljani mednarodni simpozij ob 1600. obletnici svetnikove smrti. Okrogli jubilej zaznamuje tudi koprska škofija, saj je na njenem območju več cerkva posvečenih sv. Hieronimu, kar dokazuje kontinuiteto čaščenja v naših krajih. K razsvetlitvi Hieronimove povezanosti s Krasom je veliko prispeval duhovnik Rafko Valenčič. Prvi ga je kot moža s Krasa prikazal duhovnik Franc Ksaver Lukman.
Hieronim pri partizanihDimitrij Kebe je odkril še presenetljivo podrobnost. V partizanskem ciklostiranem listu Dolomitski glas iz julija 1944 je avtor, ki se je podpisal kot Tone, v članku o slovanskih blagovestnikih svetih Cirilu in Metodu navedel, da je Hieronim slovenskega rodu ter da je Sveto pismo prevedel ne samo v latinski, marveč tudi v staroslovenski jezik. Pridal je: »To so vse stvari, ki jih bo treba raziskati po izvirnikih in po zdravi človeški pameti.« Na primer, ali je glagolico res lahko razvil že Hieronim?
Najprej pogasili tiso
Zdravilni studenec
Še drugo pričevanje o dragocenosti tise: »Avstrijci so jo nameravali izkopati in odpeljati na Dunaj. Niso je, ker so še pravi čas izračunali, da ne bi šla skozi predore.«
Posega ob tem: »Vedeti pa morate, da je šest metrov debla zdaj zasutega z zemljo. Tisti, ki je veliko vedel o naši krajevni zgodovini, je bil Tone Brezec, po domače Ivančkov. Sicer kmet in kolar je znanje črpal iz starih knjig, žal so mu pogorele. Naša vas je gorela dvakrat, drugič so hiše zažgali Nemci 1. oktobra 1943. Ivančkov je poznal traso rimske ceste, ki je vodila pod skalami nad vasjo.
Cerkvi vstali iz ruševin
Jože Posega
Pod tiso s statusom svetega drevesa izvira zdravilni studenec. Posega pove, da jo hodijo zajemat od blizu in daleč: »Vaša voda je še bolj zdrava kot lurška, so rekli nekateri. Je pa tudi zelo mrzla, poleti je marsikoga prehladila. V vasi je ta še edini izvir, ki ni zajet v vodovod. Prvega so zgradili Avstrijci za fronto na Krasu, pozneje so ga Italijani obrnili v Postojno, ki jo napaja še zdaj.«
Mimo studenca vodi Jakobova pot, starejša pa k cerkvama sv. Brica in sv. Hieronima na pobočju Nanosa. Že porušeni so zgledno obnovili. Za Bričevo ponovno vstajenje je zelo zaslužen Šmihelčan Vid Premrl, sicer župnik v Košani in na Slivju pri Kozini. Našemu sogovorniku je v zahvalo za pomoč iz kamna sam izklesal zidno kapelico: »650 ur je porabil zanjo.«
Med devetimi sv. Hieronimu posvečenimi cerkvami na Slovenskem gre nanoški posebno mesto. Z višine 1018 metrov zre daleč naokoli, mornarjem je še iz srednjega veka služila za kažipot. Že stoletja pa zanjo skrbijo Abramovi (zdaj imajo turistično kmetijo).
Imena ljudstvo rado skrajša, tako tudi Hieronimovo, nam je razkril naš vodnik Posega: »Mi mu rečemo sveti Roman.«
Romanov je na Slovenskem 5075, še 2743 je Roman! Takole zakrit z Romanom je torej Hieronim v našem narodu še precej bolj čaščen, kot smo se zavedali.
