Po avtocesti do Švice

»Domišljija je pomembnejša kot znanje,« je govoril Albert Einstein, a danes, ko se naša mladina seznanja s paleto študijskih programov, je k temu nujno treba dodati, da več ko je znanja, več je domišljije. Zatorej se mi ne zdi čudno, da smo v Svetu kapitala ob preverjanju prave vrednosti formalne izobrazbe in ob vprašanju, ali je diploma res jamstvo za lepo in spodobno življenje, ugotovili, da je v poslovnem svetu ta vsekakor papir neprecenljive vrednosti. Še več: v družbi je celo dokaz izobraženosti delovne sile, ki je navsezadnje eden temeljnih dejavnikov dolgoročnega gospodarskega in širšega družbenega razvoja. Zapisanemu bi sicer lahko oporekali, saj poslovni superzvezdniki, kot so, denimo, Bill Gates, Steve Jobs, Michael Dell, Mark Zuckerberg in Richard Branson, vsi falirani študentje, dokazujejo nasprotno. Še več: niso osamljeni, saj je brez diplom v žepu kar tretjina (!) svetovnih milijarderjev. A zanašati se na to ni preveč modro, saj se okoliščine silno hitro spreminjajo in prihodnost je prav tako nepredvidljiva kot, recimo, dogajanje na borzi. Danes podira rekorde in iz vlagateljev dela superbogataše, jutri zabrede v rdeče številke in srečneže, navajene življenja na veliki nogi, potisne na rob. V katero smer – gor ali dol – bodo borzno dogajanje potiskale okoliščine v letu 2019, v resnici ne more nihče z gotovostjo napovedati, čeprav borzni analitik na 23. strani zapiše, da je bil začetek novega leta eden boljših v zgodovini delniških trgov. Natančneje, tako donosen je bil januar nazadnje leta 1987. Da bo dober začetek res prinesel tudi dober konec, lahko le upamo. Informacije iz Nemčije namreč niso spodbudne. V času oddajanja časnika v tiskarno (to je v sredo zvečer) še ni bilo jasno, ali bo Nemčija uradno padla v recesijo ali se bo z njo ob padcu rasti BDP in obsega naročil le spogledovala. No, bili pa smo že soočeni z dejstvom, da lahko izvoz največjega evropskega gospodarstva, na katerega je tradicionalno izrazito močno vezan tudi slovenski izvoz, reši le še čudež. V Švici, denimo, ga za slovenske pojme že živijo, saj z lahkoto prodajajo švicarske ure za 200 in več tisoč evrov, čeprav tudi iphoni in druge tehnološke igračke kažejo točen čas. Švicarji samozavestno pravijo, da ključ do uspeha pač ni v ceni izdelka, temveč v njegovi vrednosti. In to so dosegli s svojo verodostojnostjo in ugledom, ki so ju gradili več kot 200 let. Ali to pomeni, da ima zasanjana Slovenija še čas za uresničitev svojih ciljev, da postane druga Švica? Veleposlanica v Švici, Marta Kos, je optimistična. Dejala je, da bo naša država dosegla veliko več kot s Švico primerljivo urejene avtoceste, a pogoj za to ne bodo le spodbudno podjetniško okolje, promocija blagovne znamke »I feel Slovenia« in inovativnost podjetnikov, temveč predvsem znanje. Zatorej, dragi bodoči dijaki in študentje, srečno na študijski poti. Vse tja do slovenske Švice!