»Obstajajo ljudje, ki hlastajo za kisikom in trdijo, da covid ne obstaja«
Utrujene in rdeče oči izza mask izmučenega zdravstvenega osebja, ki 24 ur na dan bedi s temi, v 85 odstotkih necepljenimi covidnimi bolniki, prostorska stiska, vsakodnevna improvizacija v boju za vsako življenje. Vse to so v živo sliko ujeli na portalu N1 in objavili z reportažo iz intenzivne enote covidnega oddelka v UKC Maribor.
V njej je med drugim vodja covidnega oddelka Alenka Strdin Košir povedala, da njihovi prostori zavzemajo oddelek za žilno kirurgijo (tam je zdaj navadni covidni akutni oddelek), oddelek intenzivne terapije pa zaseda dve etaži kirurške stolpnice, oddelek za kardiokirurgijo, hkrati pa tudi eno celo etažo oddelka za psihiatrijo, kjer je bilo včasih zdravljenje bolezni odvisnosti. Tega hospitalnega zdravljenja trenutno ni.
Bitka za vsako posteljo
Svoj pogled na delo v intenzivni enoti je strnil tudi Jan Mlakar, sicer specializant otroške kirurgije: »Ni lepo videti. So shirani, mišične mase po dolgih intubacijah nimajo več. Zmedeni so, moramo jih miriti. Težko je. Niso v dobrem stanju. Biti na intenzivni enoti ne pomeni, da prideš, te ventilirajo in živiš dalje. Rehabilitacija je večmesečna, dvomim, da so enaki kot prej.« Spregovoril je tudi o tem, kako težko mu je bilo nazadnje, ko je prihitel k neodzivnemu bolniku. Oživljali so ga, doživel je pljučno embolijo. »Komaj smo ga spravili k sebi, še vedno se bori, da bi živel. Pa je bil že na tem, da ga premestimo nazaj na covidni oddelek. Star je 44 let.«
Do zadnjega prepričani, da imajo prav
