Novorojenčkom pručka, dvajsetletnikom štokrle (FOTO)
Lahko je stolček ali mizica. Že v naslednjem hipu se z nekaj otroške domišljije spremeni v trdnjavo ali, obrnjena na glavo, v avto ali ladjo, v katerih malčki raziskujejo svet. Če pa stopijo nanjo, se počutijo skoraj kot velikani, saj dosežejo tudi tiste skrite dragocenosti z najvišjih polic!
V otroških letih nam je pručka tako lahko najboljša prijateljica in vsestranska pomočnica, in čeprav z nami ne raste, nikoli ne izgubi svoje uporabne vrednosti. Poleg tega pa jo, sploh pravo, iz lesa, prežema slovenska tradicija, zaradi česar se je Zorislavi Makoter, učiteljici lesarstva na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, zdela lesena slovenska pručka popolno darilo za novorojenčke, ki so pred 20 leti na svet pokukali v postojnski porodnišnici.
»Naša šola je tedaj praznovala 20 let, ta jubilej pa smo želeli zaznamovati. In le kaj je lepšega, kot če koga razveseliš z darilom,« pripoveduje, kako se ji je utrnila ideja, ki prerašča v čudovito tradicijo. »Čemu ne bi razveselili teh, ki so se ravno rodili, in tako jih bo pručka lahko spremljala od njihovega prvega dne.«
Sedem novih obdarovancev
Lične lesene pručke, ki so jih izdelali dijaki, so prinesli do postelj svežepečenih mamic, vseh 27, ki so tedaj ležale v porodnišnici, a kljub iskrenemu veselju so, priznava Makoterjeva, na to lepo gesto v šoli z leti skoraj pozabili. Do zdaj, ko se je odvrtelo novih 20 let in je bila pred vrati 40-letnica. »Spraševati sem se začela, kje bi danes vse te pručke lahko bile. Kaj se je zgodilo z njimi,« zato so zagnali iskalno akcijo in po dveh desetletjih našli sedemnajst mladih odraslih, ki jih njihova pručka spremlja že vse življenje. Odziv je vsekakor presegel Zorislavina pričakovanja, še bolj pa se je vsem na šoli ogrelo srce, ko so slišali, da pručke niso pozabljene obtičale v kotu.
»S sestro sva se zanjo večkrat tepli. Uporabljali sva jo pri igri, za šotore, pomagala nama je pri prižiganju luči, večkrat pa si jo izposodi tudi tata,« je Kaja povedala, da je pri njih še danes nepogrešljiva, podobno na domu Valentine, »saj je že malce znucana, a to le dokazuje, da jo stalno uporabljamo«. Jubilejni napis in slikica štorklje, ki ju je na vse pručke vžgal lokalni obrtnik, sta zaradi rabe in obrabe skoraj nevidna tudi na pručki, ki jo je dobila Anja. Vid pa je svojo nadvse bratsko delil s starejšo sestrico, »obračala sva jo na glavo in se igrala, da je avto, spremenila sva jo v hišico za lego figurice,« ko pa sta oba začela igrati klavir, jima je bila, saj sta bila za glasbilo sprva še nekoliko majhna, popoln naslon za noge. Sara, danes študentka prava, je prav na tej pručki kot majhna deklica kuhala prvo kavo in mesila svoje prve njoke, ko je noni pomagala pri pripravi kosila.
Po dveh desetletjih so našli sedemnajst danes mladih odraslih, ki jih njihova pručka spremlja že vse življenje.
Spomini na pručke, ki so jih obdarovanci delili ob letošnjem jubilejnem srečanju, so zgovorno pričali o brezčasnosti tega sicer precej majhnega pohištvenega kosa, ki je zlahka duša vsakega slovenskega doma. Z njo so v postojnski lesarski šoli očitno zadeli žebljico na glavico, saj niso polepšali že tako najbolj izjemnega dne v življenju vsake mamice, rojstnega dne njihovega otroka, ampak so tudi otrokom podarili nekaj, s čimer so ustvarjali spomine. In takšno gesto je vredno spremeniti v tradicijo, zato so tudi ob letošnjem 40. jubileju storili podobno – vsem sedmim otrokom, ki so šestim mamicam na tisti dan privekali na svet v porodnišnici v Postojni, so podarili pručke.
Bitka s časom
Štiridesetletnico šole so torej slavili podobno kot pred dvema desetletjema, s podarjanjem pručk. A dijaki so zavihali rokave in ustvarili prav posebno darilo tudi za vse lastnike 20 let starih pručk, ki so se odzvali na njihovo iskalno akcijo.
»Ta iskalna akcija mi je polepšala dan in narisala nasmeh na obraz,« je dejala Larisa, ki pa se je z nadvse prisrčnega srečanja vračala s še širšim nasmehom. Ob svojo nekoliko obrabljeno pručko bo namreč lahko postavila še čudovit štokrle, ozaljšan z intarzijo.
izdelali za prve obdarovance, razmišljajo pa že, s kakšnim darilom jih razveseliti čez 20 let.
»Otroci so zrasli, torej potrebujejo nekaj večjega. In štokrle, torej enostaven stol brez naslona, je nadgradnja pručke. Hkrati je tudi ta del naše tradicije,« je dejala Makoterjeva in priznala, da so pri izdelavi kar 17 stolov bili težko bitko s časom. Niso namreč pričakovali, da se bo odzvalo toliko tistih, ki so obdržali njihovo pručko, zato so morali dijaki pošteno pljuniti v roke. »V tem smo vsi neznansko uživali in smo se že začeli spraševati, s kakšnim lesenim darilom bi jih lahko razveselili čez 20 let.«
