Nova tragična zgodba: Vera ostala na cesti in z dolgovi

Življenje piše čudne in pretresljive zgodbe. Ena takšnih je zgodba 54-letne Vere B. iz Litije (podatki so znani uredništvu), ki ji grozi izbris iz registra stalnega prebivališča v tej naši ljubi deželici. Od oktobra lani je namreč na cesti, kot pravi sama, se od takrat potepa. Vera, mati dveh odraslih otrok, ki sta prav tako na socialnem robu, je kar 25 let kot medicinska sestra delala na psihiatrični kliniki v Ljubljani. Do trenutka, ko je tudi sama postala duševna bolnica. Takrat se ji je življenje obrnilo na glavo.

Dohodki drastično upadli

»Težave so se začele, ko sem zbolela in so me leta 2014 invalidsko upokojili. Tri mesece sem bila v bolnišnici, postavili so mi hudo diagnozo. Problem je nastal, ker v teh treh mesecih, ko sem bila v bolnišnici, nisem plačevala obrokov za hipotekarni kredit za manjše stanovanje. Moji dohodki so drastično padli na 500 evrov, obrok za kredit je bil 300. Ker torej nisem plačala za tri mesece, sem na banki zaprosila za trimesečni moratorij, da se za prvo silo znajdem, saj so mi dohodki padli čez noč. A so rekli, da sem rizičen primer, zato so dali na moj račun izvršbo za 2000 evrov. Od takrat imam zablokiran račun,« s solzami, ki ves čas najinega pogovora silijo iz oči, pripoveduje Vera.

Takrat se je vse sesulo. Izvršba za izvršbo, pravi sogovornica. »Pred dvema letoma je banka moje stanovanje prodala. Pet let sem odplačevala kredit, dolžna sem še glavnico in obresti, čez 50.000 evrov. Dolg na banki stoji in se vsako leto povečuje, obresti naraščajo. Izklicno ceno za stanovanje so dali 14.000 evrov – že vnaprej so vedeli, kdo ga bo kupil, prodali so ga za okoli 20.000, čeprav bi lahko iztržili več, meni pa bi se dolg zmanjšal,« je obupana sogovornica.

Povpraševanje po stanovanjih v občini Litija je veliko, pravi podžupanja Lijana Povše. FOTO: Igor Mali

Občina pomagala

Za pomoč je zaprosila občino Litija. »Septembra 2020 je bilo stanovanje prodano, oktobra bi se morala izseliti. Zato sem šla na socialno in rekla, da nimam kam. Eva Fekonja s CSD se je zavzela zame in uredila, da mi je občina dala eno samostojno bivalno enoto kot začasen izhod. Šlo je za okoli 40 kvadratov veliko stanovanje v stari in prepišni hiši. Ampak nihče mi ni povedal, kako visoki so stroški. Ogrevanje je bilo na plin, položnica je bila med 250 do 300 evrov samo za ogrevanje, kje so še najemnina, položnice za komunalo, elektriko. Nekajkrat mi je s plačilom položnic pomagal Karitas, enkrat so mi elektriko izklopili, pa mi je pomagala socialna, a oni pomagajo pri izrednih položnicah, pri meni gre pa za redne položnice, ki jih enostavno nisem zmogla,« med jokom pripoveduje Vera.

Lani oktobra si tako ni več upala čakati na zimske mesece in astronomske zneske za ogrevanje. »Vsako sezono sem morala za pregled plinske peči plačati še 150 evrov. Nihče mi ni mogel več pomagati, dve leti nisem imela sredstev za preživetje, po hrano in oblačila sem hodila na Karitas,« pravi nekdanja medicinska sestra in pojasnjuje, da je ključe bivalne enote vrnila občini. »Od takrat se potepam. Imam tri prijateljice, ki me izmenično gostijo in mi stojijo ob strani. Zavedam pa se, da to ne more trajati v nedogled. Malo sem v Grosuplju, dve prijateljici sta v Litiji,« pojasnjuje in dodaja, da je problem tudi njena bolezen.

Nekajkrat ji je s plačilom položnic na pomoč priskočil Karitas, kamor hodi tudi po hrano. FOTO: Špela Ankele

»Ko se mi začnejo pojavljati ti psihotični občutki, imam občutek, da mi želijo vsi škodovati. In potem znam biti konfliktna, ker se počutim ogroženo. To je težko prenašati,« pripoveduje. Razmišljala je tudi o osebnem stečaju, a, kot pravi, tudi za to, da sprožiš postopek osebnega stečaja, rabiš 200 evrov, »jaz jih ne morem zbrati«.

»Gospa je bila najemnica bivalne enote v Litiji, ki je v lasti občine. Pogodbo o najemu bivalne enote v velikosti 39,77 m² je podpisala konec avgusta 2021. Na njeno zahtevo se je ta najemna pogodba v novembru leta 2022 sporazumno prekinila, ker je gospa izjavila, da se seli v drugo občino. Najemnica je prostor izpraznila in ga predala upravljavcu stanovanj Občine Litija JP KSP Litija. Občina je stanovanje takoj oddala novi najemnici, saj je povpraševanje po stanovanjih v občini Litija veliko. Z gospo smo kontaktirali, ali bi si želela najem bivalne enote s souporabo kuhinje in sanitarij, kar bi pomenilo nižje stroške, a je to ponudbo odklonila,« je na naša poizvedovanja, ki smo jih naslovili na litijskega župana Francija Rokavca, odgovorila podžupanja Lijana Povše.

Seveda je odklonila, saj pravi, da je zaradi narave njene bolezni z njo težko živeti. A njenih težav tu še ni konec. »Ko sem šla ven,« v joku razlaga, »so mi rekli, da mi bodo odjavili stalno bivališče, zato sem šla na upravno enoto in sprožila postopek za ugotavljanje stalnega bivališča. Postopek teče od novembra lani. V začetku junija so me klicali z UE, gospa mi je po telefonu rekla, da so mojo vlogo zavrnili. Sem rekla, da nimam kam, pa je rekla, da me bodo izbrisali iz registra prebivalcev Slovenije. Pa me izbrišite, kaj naj naredim, sem ji rekla. Istega dne sem do nje odšla še fizično, saj sem hotela, da mi da pisno, kar je povedala po telefonu, pa je rekla, da ne more, ker postopek še traja,« pripoveduje Vera, ki je, vsaj tako se zdi, povsem obupala nad življenjem.

Tudi oblačila so iz Karitasa. FOTO: Jože Suhadolnik

Neverjetno, da Vere ne prijavijo

Ker je splošno znano, da imajo celo tisti, ki prestajajo zaporno kazen, pravico do stalnega prebivališča, in sicer kar na naslovu občine, je prav neverjetno, da Vere ne prijavijo. Kot pojasnjuje Aleš Ahčin, načelnik UE Litija, postopek ugotavljanja dejanskega bivanja še ni zaključen. Zakon med drugim določa, da upravna enota posamezniku, kateremu po določbah tega zakona stalnega prebivališča ne more prijaviti, določi zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere stalno prebiva. »V samem postopku je torej treba ugotoviti, na območju katere občine se stranka nahaja. Po zbranih podatkih naj bi se gospa iz Litije preselila v drugo občino,« pojasnjuje Ahčin in zanika, da bi Veri grozili z izbrisom. »Stranki nismo grozili, temveč smo jo pozvali k sodelovanju ter jo seznanili z vsemi zakonskimi možnostmi, ki jih prinaša zakon.« No, kar je najmanj nenavadno, je, da ugotavljanje, kje Vera dejansko biva, traja že vse od novembra lani.

»Opazila sem, da če si invalid telesno, te še nekako jemljejo resno, če si duševni invalid, nič ne dosežeš, te gledajo čisto drugače. Nikjer nisi zaščiten. Problem je, da moje stanje zelo variira, dva dni sem dobro, potem pa nekaj dni nisem dobro, potem pa znova začutim malo energije,« pojasnjuje sogovornica. Dragi bralci, predvsem občani Litije, pozivamo vas, da po najboljših močeh pomagamo 54-letni Veri in ji poskušamo najti manjše stanovanje, ki s stroški vred ne bi bilo dražje od 250 evrov.