Norvežani izdelujejo snežni top prihodnosti

Podnebne spremembe niso tema, o kateri bi v smučarskih središčih z veseljem razpravljali. A tudi ni potrebe. Jasno je, da se večmilijardna industrija srečuje z vse manj belimi zimami. Mnoga smučišča po svetu letos še niso dočakala prvega obilnega snega. Kjer imajo dovolj sreče vsaj z nizkimi temperaturami, zelene zaplate belijo z umetnim snegom.
V Švici so že pred osmimi leti umetno zasneževali 36 odstotkov smučišč, leta 2000 pa zgolj deset. Podoben trend je v Avstriji, kjer so že leta 2010 zasneževali 62 odstotkov smučišč, v ZDA pa brez umetnega snega ne more kar 98 odstotkov smučarskih središč, je ugotovil ameriški Nacionalni center za raziskave atmosfere. Negotovi so predvsem v času božiča in novega leta, ko ustvarijo tudi 20 odstotkov prihodkov.
Smučiščem do 1200 metrov so šteta leta
Napovedi so še bolj črne. Do leta 2050 bo v ZDA smučarska sezona krajša za polovico, pravijo znanstveniki z univerze Kolorado in okoljske agencije. V Švici bo do konca stoletja izginilo kar 90 odstotkov ledenikov. V Mayrhofnu v tirolskih Alpah snežne odeje v zadnjih 30 letih skorajda ni več, je za nemško televizijo Deutsche Welle povedal klimatolog z avstrijskega centralnega inštituta za meteorologijo in geodinamiko (ZAMG) Marc Olefs. Do leta 2100 na višini do 1200 metrov – kjer je večina smučišč – snega ne bo več. Snežna odeja v Alpah se bo zmanjšala za 70 odstotkov, kažejo podnebne študije. »Vsa smučišča pod 1500 metri so ogrožena,« pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Snežna meja se namreč s podnebnimi spremembami vztrajno viša. Po najbolj črnem scenariju bomo izgubili od 40 do 60 odstotkov snega. »Največ snega, 60 odstotkov ali več, bomo izgubili do nadmorske višine 1000 metrov. Največ ga bo še vedno na višinah od 2200 metrov,« razlaga Kajfež Bogatajeva. Glede na to, da je večina slovenskih smučišč v nižjih legah, je glede količine naravnega snega varen le Kanin. A tudi tam opažajo podnebne spremembe. »Ko imamo sneg, ga je veliko, ali pa ga ni,« stanje na Kaninu, ki je zaradi lege prav posebno smučišče, ker je odprto proti morju in Alpam, pojasnjuje direktor zavoda Sončni Kanin Marijan Skornišek. »Poletja so vse bolj vroča, pa tudi sicer se lahko v zgolj dveh urah vreme spremeni z 20 stopinj Celzija v sodro. Tudi sneg pade že v začetku novembra in obstane do junija.« »Predvsem opažamo hiter prehod iz zimske sezone v letno, ki se je letos pravzaprav začela že aprila, ko smo, čeprav so bile razmere za smučanje odlične, od vseh obiskovalcev smučišča našteli že več kot polovico pešcev,« podnebne spremembe opažajo na Voglu.
Javno podjetje Marprom, upravitelja pohorskih žičnic, napovedi, da bodo smučišča do 1500 metrov nadmorske višine izginila, ne skrbijo: »Smučarska industrija je še vedno v porastu in menimo, da tudi niže ležeča smučišča še ne bodo tako hitro zaprla vrat. V sosednji Avstriji imajo smučarski centri pozimi urejene proge tudi precej pod 1500 metri nadmorske višine. S sodobno tehnologijo za zasneževanje se bomo tudi pri nas laže prilagajali vremenskim spremembam.«
Pomanjkanje snega ni osamljen primer podnebnih sprememb. Izjemno veliko je tudi ekstremnih vremenskih pojavov, ki poškodujejo infrastrukturo. To se je zgodilo tudi v Dolomitih, spomni Kajfež Bogatajeva. S podnebnimi spremembami razpada tudi permafrost, o čemer zelo malo govorimo. »Slovenska smučišča so sicer prenizka, v Švici in Avstriji pa so gradbene posege opravljali na 3000 metrih in više, na zamrznjenih tleh, ki zdaj razpadajo. Posledično se stabilnost žičnic, platform, hiš maje,« posledice podnebnih sprememb niza Kajfež Bogatajeva.
Umetni sneg je okoljsko sporen
Sneg pade vse kasneje, se hitreje stopi in še zdaleč ni tako globok kot pred 30 leti. Zime so tudi za 10 do 30 dni krajše kot v 60. letih prejšnjega stoletja. Zato bodo za ohranjanje zimskih športov in turizma v Alpah po letu 2100 nujni bolj ambiciozni podnebni cilji. No, na Voglu, Rogli in Pohorju pravijo, da so imeli lansko sezono srečo. »Povprečno imamo v zadnjih desetih letih 122 smučarskih dni na sezono, v zadnjih šestih letih pa je bilo število celo nad povprečjem – lani smo imeli rekordnih 168 dni. Enako je tudi s snežno odejo od enega do treh metrov v zadnjih sezonah,« pravijo na Voglu. Tudi na Rogli v preteklih desetih letih število smučarskih dni v sezoni ni padlo pod 100. »Najmanj smučarskih dni smo od leta 1997 zagotovili v sezoni 2000/2001,« se spominjajo.
Ne glede na svetle izjeme, ki so tudi posledica podnebnih sprememb, je kruta resničnost za mnoga smučarska središča pod 1200 metri nadmorske višine v prihodnjih desetletjih, da bodo belo pravljico pričarali le še snežni topovi. Umeten sneg pa je le obliž za prvo pomoč, saj je velik problem z vodnega, energetskega in biološkega vidika.
Brez energije snega ne moremo narediti in potrebne količine so precejšnje, pravi Lučka Kajfež Bogataj: »Odvisno od snežnega topa porabimo od dve do štiri kilovatne ure električne energije za kubični meter snega.« Da bi pobelili smučišče, potrebujemo nekaj tisoč kubičnih metrov snega. Pomembno je tudi, kako pridobivamo potrebno energijo. V Franciji se hecajo, da mora ena jedrska elektrarna delati samo za zasneževanje. »Pri nas je električna energija prepoceni, zato temu vidiku ne namenjamo preveč pozornosti,« razmišlja Kajfež Bogatajeva.
Rogla bo zasnežena v petih dneh
Mnogi so že pohiteli in inštalirali vodne cevi, vodne rezervoarje in črpalke, da bi lahko nemoteno zasneževali. Marprom je pred kratkim najel sistem zasneževanja za šest let. Sodoben avtomatiziran sistem vključuje nove snežne topove, opremo za hlajenje vode in napravo za izdelavo snega pri temperaturah nad ničlo. »Zadnjo uporabljamo za izdelavo snega, ki ga bomo po potrebi razgrnili na Snežnem stadionu z namenom hlajenja podlage in s tem učinkovitejšega zasneževanja s klasičnimi topovi. Za delovanje teh pa je pomembna pridobitev oprema za hlajenje vode – hladilni stolp, kjer se voda iz zajetja ohladi na dve ali tri stopinje Celzija. Takšna temperatura vode nato omogoča zasneževanje s topovi tudi v mejnih vremenskih razmerah,« pojasnjujejo v Marpromu. Koliko energije porabijo za zasneževanje, niso povedali. Pojasnili pa so, da na konkreten strošek zelo vplivajo vremenske razmere, da je največji strošek poraba električne energije za napajanje snežnih topov in črpališč in da si od novega sistema zasneževanja zaradi avtomatizacije obetajo znižanje končnih stroškov delovanja. Je pa Marko Rataj iz smučarskega središča Pohorje za radio RSi povedal, da sistem zasneževanja porabi približno štirikrat več električne energije kot normalen snežni top. Neuradno smo izvedeli, da lahko ta naprava pri petih stopinjah Celzija na dan proizvede sto kubičnih metrov snega, za kar potrebujejo od enega do dveh kubičnih metrov vode vsako uro.
»Na podlagi analize vremenskih razmer v zadnjih dveh desetletjih verjamemo, da bo tudi v prihodnje dovolj dni, ko bodo naravne razmere omogočale kakovostno in učinkovito izdelavo tehničnega snega. Strošek vlaganja v tehnično zasneževanje je upravičen, kar dokazujejo tudi primeri dobrih praks iz tujine,« so povedali na Rogli, kjer začetki tehničnega zasneževanja segajo v leto 1984. Dodajajo, da nadgrajujejo sistem za tehnično zasneževanje: »V sezoni 2017/18 smo začeli prvo fazo nadgradnje zasneževalnega sistema, v kateri smo uredili 2,2 kilometra trase s komunikacijskim in energetskim kablom ter dovodom vode in zraka ter namestili 24 novih visokotlačnih snežnih topov oziroma žiraf. Celotna nadgradnja zasneževalnega sistema se bo nadaljevala do leta 2021. Po končanem projektu bo sistem za tehnično zasneževanje omogočal zasnežitev celotnega smučišča Rogla v petih dneh.«
V smučarskem centru Vogel pravijo, da jim to zimo še ne bo uspelo zagotoviti vse dokumentacije za dodatno zasneževanje, bodo pa ob primerni temperaturi in drugih potrebnih pogojih – predvsem zadostni količini vode – začeli izdelavo tehničnega snega za zagon otroškega poligona in smučarske proge Brunarica.
Tudi na Kaninu v okviru nove investicije v gondolo razmišljajo o snežnih topovih, ki pa jih zdaj še nimajo, saj v tem kraškem svetu ni površinskih vod. »Če bi imeli zasneževalne naprave, bi lahko zagotovili smuko že 10. novembra, ker nam to naravne danosti dovoljujejo,« razlaga Skornišek. To je sicer vse prej kot poceni investicija – potegniti bo treba vodovod, narediti umetna jezera (zalogovnike vode). Sodeč po primerih ledeniških smučišč iz tujine se to sicer še vedno splača.
Za zasneževanje se porablja pitna voda
Ena osrednjih težav, ki jih smučarskim središčem povzročajo podnebne spremembe, je tudi voda in njeno shranjevanje. Sneg in ledeniki pozimi izredno učinkovito zadržujejo vodo in jo počasi sproščajo pomladi in poleti. Alpe so pravzaprav »vodne stolpnice Evrope«, in ko bodo izginile, se bo najbrž znižala tudi gladina večjih rek. Umetno zasneževanje pa golta velike količine vode. »Za en kubični meter snega potrebujemo 500 litrov vode (pol kubičnega metra). Če to pomnožimo na sezono, na hektar smučišča porabimo okoli 3,5 do štiri milijone litrov vode. In to vodo jemljemo v času, ko je je najmanj – pozimi. Tudi skladiščenje vode je problematično,« negativne posledice zasneževanja našteva Lučka Kajfež Bogataj. Ljudje namreč zmotno mislijo, da za zasneževanje uporabljajo večinoma deževnico. »Vodo črpajo iz doline. Kar pomeni, da ogromno energije porabimo že za njeno črpanje v visokogorje. Za to porabimo več energije kot za snežne topove.«
V Mariboru bodo vodo za snežni sistem dobivali kar iz vodovoda. V Avstriji so izračunali, da na leto porabijo 40 odstotkov vode samo za izdelavo tehničnega snega v eni regiji. Težava je tudi, da se ta voda v naravo sprosti kasneje – tudi pol leta ali deset mesecev kasneje, pogosto tudi na drugem koncu, kot je bila vzeta. »Voda lahko povzroča tudi erozije,« našteva Kajfež Bogatajeva. Je ob tem sploh smiselno umetno zasneževanje? »Upravičeno je kot dopolnilo za podaljševanje sezone,« meni sogovornica. Podaljševanje smučarske sezone ob zagotovljeni večini smučarskih dni z naravnim snegom (približno 100 dni z naravnim snegom) ni sporno, sporno pa je imeti smučarsko sezono zgolj z umetnim snegom: »Snežne topove bi morali imeti na višinah nad 1200 metrov.«
Razvoju smučarije na plečih umetnega snega nasprotujejo organizacije, kot je Mednarodna komisija za varstvo Alp (Cipra), ki zasneževanje kritizira zaradi visoke porabe energije in motnje ekosistemov. Smuko na umetnem snegu zavračajo tudi nekateri smučarji – eni, ker so okoljsko ozaveščeni, drugi, ker ne želijo smučati po beli črti, obdani z zelenjem, tretji, ker jim smuka na umetnem snegu ne diši. »Tako kot nočemo plastičnih vrečk ali okoljsko spornih avtomobilov, bo tudi družbena sprejemljivost umetnega snega v nemilosti,« je prepričana Kajfež Bogatajeva. Zanimivo je tudi, da nekatera trajnostno naravnana smučarska središča v Nemčiji in Avstriji ne želijo zasneževati. Pri nas tako še ne razmišljamo.
Dolgoročno bo treba staviti na poletje
Laurent Vanat, športni svetovalec iz Ženeve, je za britanski časnik Guardian smučarsko industrijo ocenil na okoli 70 milijard ameriških dolarjev. Čeprav predstavlja le majhen delež svetovne ekonomije, je ključna za gorata območja Evrope in Severne Amerike. Vanat ocenjuje, da kar 44 odstotkov izmed 400 milijonov smučarjev smuča v Alpah, 21 odstotkov pa v ZDA.
Izpad dohodka bodo smučišča morala nekako nadomestiti. Ni presenetljivo, da stremijo tudi k poletnemu turizmu. V nekaterih delih sveta bo ta edino, kar bo ostalo. Marijan Skornišek, ki je v smučariji že več kot 30 let, je prepričan, da je prednost poletna sezona in ne zimska. »Nič me ne bi motilo, če bi vse leto imeli poletje,« v smehu pravi direktor najvišjega smučišča pri nas, ki ima zaradi višine vsako leto dovolj snega za dolgo sezono. »Pri nas je poletna sezona po vseh kazalcih enaka kot zimska, finančno pa je boljša, saj so drugi stroški veliko nižji,« pojasnjuje. Lani so po koncu zimske sezone podaljšali smuko. Sneg je Kanin namreč prekrival še junija, ampak se ni izplačalo. »Ljudje po prvomajskih počitnicah vidijo samo še morje. Pri nas je bilo tedaj le pet smučarjev na dan,« zato so inovativno spomladansko-poletno smuko hitro opustili. »Maja ni več zanimanja za smuko. Razmišljamo, da bi sezono končali že konec aprila, saj kljub snegu in vremenu ni smučarjev,« pripoveduje Skornišek. Poletni turizem pa cveti. »Trume pohodnikov se odpravljajo na Prestreljeniško okno. Vse več je jadralnih padalcev in kolesarjev. Letos poleti je bil hit sedežnica, ki pelje do vhoda na Ferrato, pod katero so naši žičničarji iz kamenja naredili mejo in so se obiskovalci slikali z eno nogo v Italiji in z drugo v Sloveniji.«
Tudi Vogel ima enako dobro zimsko in poletno sezono: »Zunaj smučarske sezone ustvarimo več kot polovico vseh prihodkov, seveda pa se delež spreminja glede na uspešnost sezon, na katero pa precej vplivajo vremenske in tudi druge nepredvidljive razmere.« Pravijo, da je bila letošnja poletna sezona rekordna, saj so imeli dobrih sedem odstotkov več obiskovalcev kot lansko. Kaj jih privablja? Spust po jeklenici, kolesarski park, jadralno padalstvo, otroški park z lesenimi igrali, alpski botanični vrt, mini živalski ranč, urejene razgledne točke, na katerih lahko obiskovalci naredijo fotografijo za spomin v lesenem srcu, info točka s trgovinico, restavracije s sončnimi terasami, Učna pot po Voglu z osmimi informativnimi tablami ter različnimi programi, ki vključujejo tudi nastanitev na Voglu ali obrok v Planinskem domu Savica na poti k slapu Savica. »Da bi bila ponudba bolj privlačna, smo pripravili različne pakete: Kulinarična pot po Voglu, Pastirski dan na mini ranču, Romantični pobeg, Paket Viharnik, Paket lačni gams in lačni polh … Da smo na pravi poti, kaže podatek, da kljub precejšnjemu številu deževnih dni lanski rekordni obisk še vedno presegamo,« razlagajo.
Tudi na Pohorju poleti obiskovalcem ponujajo vedno več dejavnosti. »Zelo pomemben segment poletne ponudbe je Bike park Pohorje, kjer smo letos uredili in odprli vse tri proge, v prihodnjih dveh letih pa bo tudi gostil svetovni pokal v spustu z gorskimi kolesi. Dolgoročno želimo izenačiti obe sezoni,« pravijo v Marpromu.
svetkapitala@delo.si