Kako je Rop nastavil Jankovića

Ne moremo trditi, da se je šel Drnovšek politiko »deli in vladaj«, ki jo je štiri stoletja pred našim štetjem patentiral Filip Makedonski, Aleksandrov oče. Drnovšek je namreč v koalicijo povabil tako krščanske demokrate kot SDSS in Združeno listo. Ker pa se krščanski demokrati in SDSS niso hoteli podpisati na papir, ki bi ga podpisal tudi naslednik komunistične partije, je Drnovšek vladal tako, da je bila koalicija že vnaprej razdeljena. Koalicijskih partnerjev mu z zakulisnimi spletkami sploh ni bilo treba deliti.

No, na ravni glavnih tajnikov strank so bile reči vendarle bolj pragmatične. O vsakdanjih političnih vprašanjih so neposredno komunicirali generalni tajniki Gregor Golobič (LDS), Edvard Stanič (SKD) in Dušan Kumer (ZLSD).

Jaz sem te nastavil!

Ekskluzivno vlogo v koalicijskem omrežju pa je Drnovškova stranka dograjevala še s postavljanjem vzvodov gospodarske moči. Do leta 1990 je veljalo, da je vzvode ekonomske moči obvladovalo omrežje, ki je gravitiralo proti Stranki demokratične prenove, nekdanji Zvezi komunistov. Partija se je formalno sicer umaknila iz podjetij, neformalni vzvodi vpliva pa so ostali. LDS je gospodarsko omrežje pletla prek treh ali štirih vzvodov. Kot najmočnejša koalicijska stranka je lahko vplivala na organe vodenja in upravljanja v državnih podjetjih. Leta 1992 je prevzela nadzor nad stanovanjskim skladom; vodil ga je podpredsednik LDS Edvard Oven. Tone Rop je leta 1993 postal predsednik upravnega odbora Slovenskega odškodninskega sklada. Mile Šetinc, ob Ropu drugi strateg pisanja privatizacijske zakonodaje, sicer pa direktor vladnega urada za informiranje, je postal član upravnega odbora. Draško Veselinovič, direktor Ljubljanske borze, je postal tretji član upravnega odbora odškodninskega sklada. LDS je imela v upravnem odboru sklada, ki ga je vodil Marko Prijatelj, zagotovljeno premoč.


Ko je kamera leta 2002 ujela neformalni pogovor med Antonom Ropom in Zoranom Jankovićem, je Rop Jankoviću vehementno razlagal: »Jaz sem te nastavil, politika te je nastavila, politično si bil nastavljen.« Na kamero zabeležena polemika med tedanjim finančnim ministrom in predsednikom uprave Mercatorja ni bila opremljena s kontekstom. Ko je upravni odbor Slovenskega odškodninskega sklada sredi devetdesetih let razpravljal o tem, kdo bo postal član nadzornega sveta Mercatorja, je ta sprejel odločitev, da nadzornik trgovskega podjetja postane lastnik uspešne zasebne firme Electa Zoran Janković. To pa je Jankoviću odprlo tudi vrata v Mercatorjevo upravo.

Nepričakovano srečanje

Ko je postalo jasno, da Drnovškova vladavina ni muha enodnevnica, pač pa dolgoročen projekt, se je vedno več »old boysov« trgalo iz gravitacijskega območja Združene liste, vključevali pa so se v LDS-ovsko orbito. Leta 1994 je Drnovškov tesni sodelavec Peter Rigl, sicer trgovec z energenti z dobrimi zvezami v svetu, ustanovil Poslovno-razvojni svet LDS, nekakšno direktorsko omrežje vladajoče stranke, v katero so bili vključeni tako prekaljeni kot perspektivni kadri. Mimogrede, Rigl je v tabelo članov Poslovno-razvojnega sveta LDS, ki je bila po vertikali členjena regionalno, po horizontali pa sektorsko, zapisal tudi ime Zorana Jankovića. Člani Poslovno-razvojnega sveta LDS niso bili nujno člani stranke. Obstajale pa so vzajemne sile privlačnosti.

No, zdi se, da so bile Riglove poslovno-politične ambicije vendarle prevelike. Ko je Drnovšek oktobra 1994 obiskal ZDA, med drugim sedež korporacije Westinghouse, je tam nepričakovano srečal Petra Rigla in Jureta Cekuto. Predstavništvo Westinghousa v Sloveniji pa je poslovalo kar v Riglovih ljubljanskih poslovnih prostorih. Po nepričakovanem srečanju na sedežu korporacije, ki je v sedemdesetih letih 20. stoletja postavila jedrsko elektrarno v Krškem, je Drnovšek stike z Riglom prekinil, ker je slutil, kam zadeva vodi.