Iz Blejskega jezera potegnili izjemno najdbo (FOTO)
Temačen, izdolben hlod. Vidno dotrajan. A vendar je prav ta kos lesa, ki ga je včeraj sedem potapljačev z dna Blejskega jezera izvleklo na breg Grajskega kopališča, obkolila peščica strokovnjakov, ki so natanko vedeli, kakšna dragocenost je pokukala iz vode.
»To je izjemna najdba, njen pomen je ogromen,« je povedal profesor arheologije Andrej Gaspari, vodilni poznavalec starodavnih plovil in ladjedelniških tehnologij ter eden največjih strokovnjakov na področju podvodne arheologije pri nas, ki mu je ta drevak, doslej potopljen in skrit očem, prišepetaval zgodbo naše preteklosti. Pripoveduje namreč o zgodnjeslovanski naselitvi na blejskem prostoru. Razkriva, da naši predniki izpred precej več kot tisočletja niso zgolj ribarili z drevakov, ampak pluli tudi na Blejski otok, morebiti so tam postavili celo naselbino.
Skoraj sočasno z deblakom, ki so ga sedaj potegnili na kopno, so lani namreč pred bregom Blejskega otoka naleteli še na drugega, tudi iz zgodnjega srednjega veka. »Gre za najstarejši plovili v blejskem prostoru, ki sta hkrati edina doslej pri nas znana in odkrita zgodnjesrednjeveška drevaka.«
Namerno so jih potopili
Danes čolne in druga plovila, ko jih ne uporabljamo, potegnemo na kopno, nekdaj pa so jih napolnili s kamenjem in namerno potopili, saj so v objemu vode najbolje kljubovala razmeram in čakala, da se bo na njih spet rezalo valove. »Ta praksa potapljanja je bila razširjena v vsem evropskem prostoru in tudi širše,« pripoveduje Gaspari in doda, da si – vsaj z arheološkega vidika – česa boljšega skoraj ne bi mogli želeti, saj je voda tisto okolje, v katerem se ostaline naše preteklosti najbolje ohranijo.
Blejski drevak so potapljači odkrili že leta 2015. Ležal je dobrih 40 metrov od brega na globini 13 metrov. Ko je postalo jasno, da gre morda za pomembno najdbo, so se potapljači podvodne arheologije k njemu vračali vedno znova, ga pregledovali in jemali vzorce za analize, od radiokarbonskega datiranja dalje, ki je razgalilo njegovo izjemno starost.
»Pet metrov dolg drevak je izdolben iz debla macesna, ki so ga posekali nekje v zadnji četrtini 8. ali v prvi polovici 9. stoletja.« Ko so sprevideli, da je slabo ohranjen, saj so vanj globoke sledi zarezale školjke in alge, so sklenili, da ga je nujno potegniti na kopno. »Prvič smo ga na posebnih nosilih v celoti potegnili na kopno že februarja, vzeli vse vzorce, nato pa ga vrnili v vodo,« je pojasnil Rene Masaryk, direktor Zavoda za podvodno arheologijo, ki je tudi sedaj vodil dvig drevaka na blejsko obrežje.
Potapljači so v vodi, ki ima trenutno 15 stopinj Celzija, najprej obplavali drevak in preverili, ali varno leži na nosilih. Nato pa se vrnili na globino 14 metrov, na nosila privezali vrvi, ki so jih spustili iz gumenjaka na gladini, in budno nadzorovali počasen dvig. Centimeter za centimetrom, vse do kakšnega metra in pol pod površjem, ko so na nosila z dragocenim tovorom navezali še boje, da je drevak počasi, kot na splavu, gladko premagal tistih nekaj deset metrov do brega.
500 kilogramov je tehtal, ko je bil še cel in v uporabi. V njem sta se lahko prevažali največ dve osebi, kar kažeta tudi dva prekata.
Na suhem ga je Katja Kavkler, restavratorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki bo bdela nad konzerviranjem, začela prekrivati z mokro vrtno kopreno: »Najpomembneje je, da se ne izsuši, saj lahko tako razpoka, celo razpade, s čimer izgubimo podatke, ki jih skriva v sebi.« Nadaljnji postopki bodo dolgotrajni. »Zanj smo že prej izdelali poseben bazen, v katerem ga bomo na posebnih nosilih namakali v destilirani vodi, da izmijemo vse vodotopne snovi. Vodo bo treba menjavati na kak mesec, vse dokler ne bo čista.«
Drevak, ki so ga lani odkrili ob Blejskem otoku, je narejen iz lipe in bolje ohranjen.
Še prej jo čaka natančno ščetkanje vseh vidnih nečistoč, kot so alge in ostanki školjk, »pri tem se najboljše obnese kakšna zelo mehka zobna ščetka«, seveda pa ga bodo ves čas škropili, saj je izsušitev trenutno njegov najhujši sovražnik. Gobasto mehak les bo, ko bo povsem čist, nato treba učvrstiti v kopeli z melaminsko smolo, »to zna trajati tudi kakšno leto«, po skrajno počasnem sušenju, za kar ga bo Katja zavila v folijo, da bo vlaga čim bolj počasi izpuhtevala, pa bo končno nared, da se ga postavi na ogled. To bo predvidoma v roku treh, raje petih let.
