Drag je kot žafran, a so ga vsega že prodali
Solkanski radič je ena izmed posebnosti Goriške, ki jo želijo promovirati tudi v sklopu evropske prestolnice kulture Nova Gorica/Gorica 2025. Po tej vrtnini je v Sloveniji in Italiji veliko povpraševanja, pridelovalcev pa je zaradi precej ročnega dela vse manj, čeprav solkanski radič dosega res visoke prodajne cene in so ga letos že vsega prodali.
Sezona pobiranja se začne nekje decembra, odvisno od zunanjih temperatur. Pridelovalci počakajo, da ga vsaj enkrat ali še bolje dvakrat prime slana, saj če tega ni, radič v procesu siljenja potem ne razvije dovolj intenzivne rdeče barve. Letošnjo sezono so nekateri povlekli še v marec.
Ker se še ni našel junak, ki bi se spustil v te administrativne postopke, še vedno ni zaščiten.
Drag kot žafran
Ta hip se pri nas s pridelavo solkanskega radiča ukvarja le 10 družin. Zakaj tako malo, smo po koncu sezone povprašali Klavdijo Kancler. Z možem Joškom, nekdaj izvrstnim kanuistom, ki je s pridelavo reguta, kot mu pravijo, povezan že pol stoletja, sta že dlje na trgu te dragocene zelenjave.
»Veste, cena le ni tako hudo visoka! Vedeti je treba, da je za pridelavo potrebnega ogromno dela: samo za kilogram reguta porabimo za pobiranje in čiščenje od dve do štiri ure. Ni pa všteto preostalo delo in vsa opravila od domače pridelave semena do čiščenja semena, setve, nege njive in košnje med rastjo, ta opravila pa so seveda nujna, če želimo priti do kakovostnega pridelka. Večinoma se s tem ukvarjamo zato le tisti, ki smo znanje in seme prevzeli od staršev ali starih staršev.«
Seme solkanskega radiča si vsak kmet pripravi sam. Najlepše primerke posadijo in negujejo do semenitve. Letošnje seme bodo pri Kanclerjevih sejali leta 2026.
Pri Kanclerjevih se je cena za kilogram solkanskega radiča zaustavila pri 16 evrih. Zanimivo, da je v italijanskem delu Gorice, le korak stran, dosegel kilogram reguta 30 evrov, v Milanu pa je bila cena še precej višja, tam so ga prodajali tudi za 50 evrov za kilogram!
Izvedeli smo, da ga ena družina pridela po 200 kilogramov. Pri Kanclerjevih so ga letos okoli 100, so pa tudi nekateri, ki so ga skoraj 700 kilogramov. Pod črto: na Solkanskem ga teh nekaj družin pridela okoli dve toni na sezono. Če bi vsega prodali v Milanu, bi 10 družin zaslužilo 100.000 evrov.
1873. se prvič omenja solkanski radič.
Legalna kraja semen
Seme si vsak kmet pripravi sam. Tudi letos so odbrali najlepše primerke reguta, ki jih bodo potem posadili in negovali vse do semenitve rastline. Letošnje seme bodo zato pri Kanclerjevih sejali – leta 2026. »Seme pa se je včasih dobilo tudi tako, da si ga komu ukradel,« se je nasmehnila Klavdija, ki priznava, da je še danes kdaj tako, sploh kadar je kriza s semeni. »Pa ni nihče na nikogar jezen. Teh nekaj pridelovalcev, kar nas je v Solkanu, zelo dobro sodelujemo in smo prijatelji.«
Pridelovalci semena torej ne prodajajo, če ga kaj ostane, ga pustijo za rezervo. »Če pride po setvi toplo in sušno vreme in radič ne vzklije, ga je treba namreč kdaj tudi po dvakrat ali trikrat sejati.«
Najlepši je iz Solkana
Začetek pridelave radiča na Goriškem je sicer še vedno zavit v tančico skrivnosti. Po vsej verjetnosti so seme in znanje o siljenju radiča prinesli v naše kraje sluge avstrijske gospode, ki se je po letu 1866 umaknila iz okolice Benetk in se naselila na Goriškem. Prvi je o njem pisal že baron Carl von Czernig leta 1873. Med posebnostmi v krajevni ponudbi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer v temi ter izpostavljena toploti goveda in gnoja odžene nove liste, hrustljavo glavico, ki velja za največjo dobroto. Kupci naj bi že kmalu ugotovili, da najlepši in najboljši radič prinašajo na tržnico vrtnarji iz Solkana in Štandreža, sami pridelovalci pa so tudi že kaj hitro doumeli, kakšen radič gre najbolje v prodajo. In začeli so tekmovati: skrbno so izbirali korenike radičev najlepše barve in oblike in samo iz njih pridelovali seme ter ga ljubosumno hranili. Selekcijo so peljali v smer radiča, ki je še najbolj podoben rdeči vrtnici, z gladkimi lopatastimi listi na kratkih pecljih in belim rebrom, ki zavzema manjši del lista.
Zanimivo, da takšna butična sorta, kot je sukenski regut, še ni zaščitena. V Uradnem listu RS Slovenije je resda na seznamu avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin; zapisan pa je tudi v sortni listi EU.
»Ker se še ni našel junak, ki bi se spustil v te administrativne postopke, še zmeraj ni zaščiten. Pa bi ga morali, sicer ga bodo Italijani …« poreče Kanclerjeva. Pa še ena težava je na pohodu: »Nekateri pridelovalci se sicer trudimo, da govorimo enotno o solkanskem radiču, žal pa se v zadnjih letih vse večkrat omenja goriški radič.« Čeprav gre za našo avtohtono sorto, prihaja po nepotrebnem do vse večje zmede.
Solkanski radič je ena izmed posebnosti Goriške, ki jo želijo promovirati tudi v sklopu evropske prestolnice kulture Nova Gorica/Gorica 2025.
