Če bi knapi stavkali, bi jih izgnali tudi iz kolonije

TRBOVLJE  – Kolonijo Njiva, eno od značilnih skupin večstanovanjskih »blokov« v Trbovljah, je konec 19. stoletja za uslužbence, predvsem rudarje in njihove družine, postavila Trboveljska premogokopna družba. Del podobnih objektov so že podrli, videz preostalih pa so prebivalci v želji, da bi življenje v njih približali sodobnim bivalnim standardom, tako spremenili, da so še komaj prepoznavni.

Njiva na obeh straneh ulice z naslovom Trg svobode 22–29 v osrčju mesta – vsaj glede na neposredno bližino Kulturnega doma in Zasavskega muzeja na eni ter velike blagovnice Špar na drugi strani osrednje prometne poti skozi mesto – pa še kar vztraja. Kljub prizadevanjem nekaterih, da bi še ta predel Trbovelj »počistili« in namenili sodobnejši, predvsem pa donosnejši rabi.


Kot dvodelna ambientalna muzejska zbirka prikazani rudarski stanovanji z opremo iz 20. oziroma 60. let minulega stoletja sta kot pričevanji nekdanje knapovske bivalne kulture vsaj nekoliko zaslužni, da se to ni že zgodilo. Pravzaprav je svojevrsten kulturni spomenik celotna spomeniško zaščitena kolonija s tako in drugače zastekljenimi ganki, balkoni in pripravami za sušenje perila, drvarnicami in shrambami v nadstropjih, gredicami, klopmi in mizami v senci zelenja za druženje ter številnimi drugimi improvizacijami od včeraj in danes.


Da je vse to še mogoče videti v živo, ne le na orumenelih fotografijah, je najzaslužnejši Zasavski muzej Trbovlje in še posebno njegova kustosinja etnologinja Jana Mlakar Adamič, ki je lani za svoje delo prejela najvišje stanovsko priznanje, Murkovo nagrado.


S kolonijo Njiva se začenja tudi zanimiva in poučna etnološka pot, ki jo je zasnovala. Glede na čas, ki je na voljo, je lahko daljša ali krajša, speljana pa je tako, da ima postaje ob vseh pomembnejših s knapovsko dediščino povezanih objektih.


Njiva s 144 enosobnimi stanovanji je v svojem času pomenila velik korak naprej od starejših enoprostorskih bivališč knapov s skupnimi kuhinjami in krušnimi pečmi za več družin. Izbire niti ni bilo, ob 12-urnem delavniku je bila bližina rudnika najpomembnejša. To »udobje« pa ni bilo samoumevno. Ko je najemnik umrl ali so ga odpustili, se je morala družina v mesecu dni umakniti drugim iskalcem dela. »Stanovanja,« pravi Mlakar Adamičeva, »so se uporabljala kot sredstvo za pritisk na delojemalce, ki jim je v primeru stavke grozila izguba doma. Tudi mezde so lahko bile nižje na račun stanarine.«


Če pogledamo dobrih petdeset in še dodatnih štirideset let nazaj, se zdi, da je čas obeh za ogled urejenih stanovanj bolj odmaknjen, kot je v resnici. Najbolj zato, ker je oprema sob in kuhinj, v osnovi edinih prostorov približno 30 m2 velikih bivališč, z današnjimi merili videti predpotopna. Pa ni čisto tako, zgovorne so tudi razlike med njima.


Vedro za vodo v starejšem stanovanju je na primer zamenjal vodovod (čeprav še brez tople vode), zidan štedilnik pa električni kuhalnik. Mlajše stanovanje ima v priključenem predprostoru že angleško stranišče, medtem ko so knapovske družine par desetletij prej še uporabljale skupne prostore na stopnišču. V starejšem bivališču seveda ni videti družinskega kolesa in ne tehnoloških dosežkov, kot je še črno-beli televizor, je pa že imelo električno žarnico ali dve. Kupna moč mlajših se je s krediti občutno povečala, razlike v okusu pa se kažejo tudi v pohištvu in oblačilih ter okrasju, skromnem na obeh straneh.


Po ukinitvi težke in tekstilne industrije ter zapiranju rudnikov, ki so preživljali večino prebivalstva, se mora Zasavje resneje kot večina drugih slovenskih regij spopadati z izzivi prestrukturiranja. Geslo v uvodu v vodnik po etnološki poti – Če hočeš kam priti, moraš najprej vedeti, od kod prihajaš – ima zato v revirjih globlji pomen kot drugod.