SLOVENCI - SMUČARSKI NAROD
Bomo o naših smučiščih vnukom le pripovedovali?
Med Slovenci je približno 15 odstotkov smučarjev, kar pomeni, da si smuči ali deske vsako leto na noge nadene 300.000 prebivalcev.
Odpri galerijo
Na sončni strani Alp deluje 44 smučarskih centrov. A manjka nam tistih večjih, z vsaj petimi napravami, med katere štejemo vlečnico, sedežnico, kabinsko žičnico ali gondolo. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Po lanski zimi, ki je prinesla obilico snežnih padavin, se doline namesto v snegu utapljajo v dolgočasni sivini, ki jo izmenično prekinjajo deževni in sončni dnevi. Gorske vršace in smučarska središča – no, vsaj smučarske proge – je medtem že pobelil sneg, ki ga v naravni ali umetni obliki že nekaj tednov teptajo ratraki.
Smučanje dobiva nov zalet v naših krajih. Ilka Štuhec si je po dolgi odsotnosti zaradi poškodbe že na šesti in sedmi tekmi po povratkiu pokorila vso svetovno konkurenco, na najvišjo pa je stopničko med tem stopil tudi veleslalomist Žan Kranjec. Časi Bojana Križaja, Roka Petroviča, Mateje Svet, pa tudi Jureta Koširja, ko se je med njihovimi nastopi prekinil pouk v marsikateri osnovni šoli, so resda mimo, v kot je svoje šampionske smuči postavila tudi Tina Maze, toda smučanje ostaja eden najbolj priljubljenih športov pri nas. Še posebno v rekreativnem smislu. Pozimi se na slovenska in okoliška smučišča še vedno zgrinjajo številni slovenski smučarji, kar je danes morda najlažje prepoznati po profilih na instagramu, polnih s soncem obsijanih obrazov, ki se sredi snežno belega pobočja smejijo vsem »ujetnikom« v meglo ovitih dolin. Laurent Vanat, švicarski analitik, ki v letnih poročilih o snežnem in gorskem turizmu spremlja dogajanje na svetovnih smučiščih, ocenjuje, da je med Slovenci približno 15 odstotkov smučarjev, kar pomeni, da si smuči ali deske vsako leto na noge nadene 300.000 prebivalcev.
Palčki na mednarodni sceni
Slovenski in tudi tuji smučarji ostajajo redni gostje slovenskih smučišč. Na sončni strani Alp deluje 44 smučarskih centrov. A manjka nam tistih večjih, z vsaj petimi napravami, med katere štejemo vlečnico, sedežnico, kabinsko žičnico ali gondolo. »Glede na sodobne trende smučarskega turizma, ki vse bolj zahteva celodnevno smučanje po različnih terenih in uporabo različnih žičniških naprav, imamo v Sloveniji samo 14 centrov, ki ponujajo pet ali več žičniških naprav in smučarske proge v dolžni več kot 5000 metrov,« je zapisano v poročil Usmeritev razvoja žičniške dejavnosti.
Slovenska smučišča, ki se razprostirajo na približno 1400 hektarjih in premorejo »vsega« 275 kilometrov prog, se težko merijo že z enim večjim smučarskim centrom v sosednjih državah. Okoli italijanskega Sestriera (Via Lattea) je, denimo, več kot 400 kilometrov prog, okoli tirolskih St. Antona ali Brixentala pa 306 in 284 kilometrov.
Prednost avstrijskih in italijanskih smučišč obvelja velikokrat zgolj »na papirju«, saj so za Slovence, zlasti dnevne smučarje, pogosto predaleč ali pa predraga. Cena dnevne smučarske vozovnice v Sestrieru, ki je iz Ljubljane oddaljen več kot 700 kilometrov, znaša 49 evrov, v nič kaj dosti bližjem St. Antonu pa celo 54,5 evra. Na tem področju so slovenska smučišča nedvomno konkurenčna, saj se cene dnevnih vozovnic gibljejo okoli 30 evrov. Najdražja, v Kranjski gori, stane 34,9 evra.
Sicer drži, da imajo avstrijska in italijanska smučišča bolj pestro ponudbo, novejše in zmogljivejše naprave ter precej večji nabor smučarskih prog, vendar je za dan smuke, v katerem prepelje povprečni smučar okoli 30 kilometrov, povsem zadovoljivo tudi katero izmed slovenskih smučišč.
Snega je manj, smučarskih dni pa več
Eden glavnih izzivov slovenskih žičničarjev je, da je lega smučišč pri nas razmeroma nizka. Če se je na katerem izmed ledenikov v Švici, Franciji, Italiji ali Avstriji mogoče smučati praktično 365 dni na leto, večina slovenskih smučišč leži na višinah med 700 in 1010 metri nad morjem. Povprečno slovensko smučišče je med letoma 2010 in 2015 tako obratovalo »le« 108 dni ali nekaj manj kot tretjino leta.
V zadnjih letih je sicer lahko pozabiti na trpko realnost. Lanska sezona je bila zelo snežna. Ko so na Vogel spomladi nehali vabiti smučarje, so našteli kar 168 smučarskih dni. To je skoraj 38 odstotkov nad njihovim desetletnim povprečjem pri 122 dneh. V Kranjski Gori so naprave obratovale 130 dni, torej več kot tretjino leta, kar je prav tako nad dolgoletnim povprečjem.
Kljub pozitivnim trendom iz zadnjih let je globalno segrevanje dejstvo, s katerim se bodo morala soočiti vsa slovenska in tuja smučišča. Tudi ledeniška. Francoski Tignes, katerega žičnice odlagajo smučarje tudi na 3500 metrih nadmorske višine, se tako pripravlja na gradnjo smučarske dvorane. Gradnja projekta, vrednega 62 milijonov evrov, naj bi stekla prihodnje leto in bo zagotavljala celoletno smuko, pravijo. Slovenska smučišča si tega seveda ne morejo privoščiti, lahko pa vlagajo v zasneževalne sisteme, s katerimi si podaljšujejo zime.
Povprečja smučarskih dni se tako kljub segrevanju ozračja niso bistveno znižala v primerjavi z zimami izpred nekaj desetletij. »Umetno zasneževanje nam omogoča, da lahko sezono izpeljemo. Če ga ne bi imeli na voljo, bi bila zimska smučarska sezona zelo okrnjena ali celo ničelna,« je poudaril Mitja Terče, direktor smučarskega centra Golte, kjer so imeli lani 126 smučarskih dni, šest več od desetletnega povprečja. Dodal je: »Golte so imele pred 20 ali 30 leti primerljivo število smučarskih dni, ki jih imamo danes, vendar je takšno število smučarskih dni omogočala izključno naravna snežna podlaga, kar zaradi manjše količine snežnih padavin danes ni več mogoče.« Podobno velja tudi v Kranjski gori. Senka Kemperle, vodja trženja pri podjetju RTC Žičnice Kranjska Gora, je razkrila, da umetno zasneževanje podaljša zimsko sezono za okoli 20 dni.
Pogrešajo pomoč države
V preteklih petih letih je slovenska smučišča povprečno obiskalo 1,08 milijona smučarjev na leto, pravi Vanat, pri čemer je bila številka v sezoni 2016/17 skoraj 1,2 milijona. Sezona s koncem letošnje pomladi je zaradi dobrih snežnih razmer na pobočja privabila verjetno še kakšnega smučarja več.
Lanska sezona je bila rekordna, so pred časom povedali v Združenju slovenskih žičničarjev. V letnih poročilih sicer te trditve še nismo mogli preveriti, saj bodo objavljena prihodnje leto. Toda dejstvo je, da so smučarski centri na krilih izjemne zime letos okrepili investicijsko dejavnost. Žičničarji so pred prihajajočo zimsko sezono za posodobitev infrastrukture in storitev namenili več sredstev kot pretekla leta.
Mariborsko Pohorje je v celovit zasneževalni sistem, ki bo zagotavljal sneg tudi v časih, ko bodo temperature nad ničlo, in s tem preprečil nove odpovedi tekmovanj za Zlato lisico, vložilo 1,7 milijona evrov. Na Rogli so prenovili hotel in uredili nov 90-metrski pokriti transportni trak, namenjen najmlajšim, v Kranjski Gori so zamenjali dotrajane vlečnice, na Voglu so v novo žičnico, ureditev prog in restavracije Panorama vložili več kot milijon evrov, medtem ko so na Golteh zgradili 12 od 20 načrtovanih apartmajev v skupni vrednosti dva milijona evrov.
Vsi bi si pri tem želeli več pomoči države. »Vsaka nova naprava prispeva k razvoju slovenskih smučišč. Tu pogrešamo večjo vključenost države, predvsem z razpisi za investicije, ki bi nam pri obnovi žičniških naprav bili v veliko pomoč, saj so naše žičnice, tako kot tudi druge v Sloveniji potrebne prenove, kar pa pomeni velik finančni zalogaj,« je dejala Aleksandra Fiorelli, direktorica splošnega sektorja pri podjetju Žičnice Vogel Bohinj, kjer so prepričani, da bi morale tovrstne investicije po vzoru modelov, ki že uspešno funkcionirajo v drugih državah, vključevati vse deležnike, ki imajo posredno in neposredno korist od velikega števila obiskovalcev smučišč.
Zime so sedanjost, poletja prihodnost
Čeprav slovenska smučišča vlagajo v zimsko ponudbo, se hkrati zavedajo, da postaja vse pomembnejša tudi poletna oziroma kar celoletna ponudba. »Predvsem opažamo hiter prehod iz zimske v letno sezono, ki se je letos v bistvu začela že aprila, ko smo, čeprav so bili pogoji za smučanje odlični, od vseh obiskovalcev smučišča našteli že več kot polovico pešcev,« vidijo enega od vplivov okoljskih sprememb na Voglu, kjer neprestano razvijajo tudi poletno ponudbo, ki jo v 90 odstotkih prodajo tujim gostom. Fiorellijeva ob tem dodaja: »Izven smučarske sezone ustvarimo več kot polovico prihodkov. Delež se seveda spreminja glede na uspešnost zimskih sezon.« Letos poleti se je število gostov na Voglu povečalo za sedem odstotkov na 152.000.
Tudi na Rogli žanjejo uspehe v poletnih mesecih, ki predstavljajo že skoraj tretjinski delež v celoletnih prihodkih, v Kranjski Gori je ta delež okoli deset odstotkov. Srečko Retuznik, direktor Krvavca, je za Delo dejal, da se je število obiskov v poletnih mesecih povečalo za 23 odstotkov, število nočitev se je kar podvojilo, prihodki pa so zrasli za 12 odstotkov. »Poletje je za Golte velika, še neizkoriščena priložnost,« pa pravi Terček, ki načrtuje za letos 15-odstotno povečanje prihodkov, tudi zaradi vse večjega obiska v poletnih mesecih.
Gorski centri so po podatkih Združenja slovenskih žičničarjev letos poleti privabili približno petino več gostov. Od maja do oktobra so z žičniškimi napravami opravili približno 1,4 milijona prevozov in imeli okoli 800.000 obiskovalcev. A glavni izziv bo, kako ta delež povečati. Poletja prinašajo namreč le med 10 in 15 odstotki prihodkov zime, ki bodo v prihodnje vse bolj negotovi.
Vzrokov za to je več. Prvi so vse višje povprečne temperature, drugi so manjša priljubljenost smučanja, ki so mu zaradi razmeroma visokih cen pozimi konkurenčna celo potovanja z letali v tople kraje, tretji pa je konkurenca. Za Slovenijo so s približno petinskim deležem zelo pomembni tradicionalni gostje z Balkana, kjer se smučišča dokaj hitro razvijajo, tudi z državnimi vlaganji. Bosanska Jahorina ima vsako leto več modernih žičnic, državna družba Skijališta Srbije pa je v preteklih letih vložila kar 45 milijonov evrov v razvoj smučarskega centra Kopaonik. To lahko pomeni, da bo Slovenija v prihodnje prikrajšana za veliko število nekoč zvestih gostov.
jan.bratanic@delo.si
Smučanje dobiva nov zalet v naših krajih. Ilka Štuhec si je po dolgi odsotnosti zaradi poškodbe že na šesti in sedmi tekmi po povratkiu pokorila vso svetovno konkurenco, na najvišjo pa je stopničko med tem stopil tudi veleslalomist Žan Kranjec. Časi Bojana Križaja, Roka Petroviča, Mateje Svet, pa tudi Jureta Koširja, ko se je med njihovimi nastopi prekinil pouk v marsikateri osnovni šoli, so resda mimo, v kot je svoje šampionske smuči postavila tudi Tina Maze, toda smučanje ostaja eden najbolj priljubljenih športov pri nas. Še posebno v rekreativnem smislu. Pozimi se na slovenska in okoliška smučišča še vedno zgrinjajo številni slovenski smučarji, kar je danes morda najlažje prepoznati po profilih na instagramu, polnih s soncem obsijanih obrazov, ki se sredi snežno belega pobočja smejijo vsem »ujetnikom« v meglo ovitih dolin. Laurent Vanat, švicarski analitik, ki v letnih poročilih o snežnem in gorskem turizmu spremlja dogajanje na svetovnih smučiščih, ocenjuje, da je med Slovenci približno 15 odstotkov smučarjev, kar pomeni, da si smuči ali deske vsako leto na noge nadene 300.000 prebivalcev.
Palčki na mednarodni sceni
Slovenski in tudi tuji smučarji ostajajo redni gostje slovenskih smučišč. Na sončni strani Alp deluje 44 smučarskih centrov. A manjka nam tistih večjih, z vsaj petimi napravami, med katere štejemo vlečnico, sedežnico, kabinsko žičnico ali gondolo. »Glede na sodobne trende smučarskega turizma, ki vse bolj zahteva celodnevno smučanje po različnih terenih in uporabo različnih žičniških naprav, imamo v Sloveniji samo 14 centrov, ki ponujajo pet ali več žičniških naprav in smučarske proge v dolžni več kot 5000 metrov,« je zapisano v poročil Usmeritev razvoja žičniške dejavnosti.
Slovenska smučišča, ki se razprostirajo na približno 1400 hektarjih in premorejo »vsega« 275 kilometrov prog, se težko merijo že z enim večjim smučarskim centrom v sosednjih državah. Okoli italijanskega Sestriera (Via Lattea) je, denimo, več kot 400 kilometrov prog, okoli tirolskih St. Antona ali Brixentala pa 306 in 284 kilometrov.
Prednost avstrijskih in italijanskih smučišč obvelja velikokrat zgolj »na papirju«, saj so za Slovence, zlasti dnevne smučarje, pogosto predaleč ali pa predraga. Cena dnevne smučarske vozovnice v Sestrieru, ki je iz Ljubljane oddaljen več kot 700 kilometrov, znaša 49 evrov, v nič kaj dosti bližjem St. Antonu pa celo 54,5 evra. Na tem področju so slovenska smučišča nedvomno konkurenčna, saj se cene dnevnih vozovnic gibljejo okoli 30 evrov. Najdražja, v Kranjski gori, stane 34,9 evra.
Sicer drži, da imajo avstrijska in italijanska smučišča bolj pestro ponudbo, novejše in zmogljivejše naprave ter precej večji nabor smučarskih prog, vendar je za dan smuke, v katerem prepelje povprečni smučar okoli 30 kilometrov, povsem zadovoljivo tudi katero izmed slovenskih smučišč.
Snega je manj, smučarskih dni pa več
Eden glavnih izzivov slovenskih žičničarjev je, da je lega smučišč pri nas razmeroma nizka. Če se je na katerem izmed ledenikov v Švici, Franciji, Italiji ali Avstriji mogoče smučati praktično 365 dni na leto, večina slovenskih smučišč leži na višinah med 700 in 1010 metri nad morjem. Povprečno slovensko smučišče je med letoma 2010 in 2015 tako obratovalo »le« 108 dni ali nekaj manj kot tretjino leta.
V zadnjih letih je sicer lahko pozabiti na trpko realnost. Lanska sezona je bila zelo snežna. Ko so na Vogel spomladi nehali vabiti smučarje, so našteli kar 168 smučarskih dni. To je skoraj 38 odstotkov nad njihovim desetletnim povprečjem pri 122 dneh. V Kranjski Gori so naprave obratovale 130 dni, torej več kot tretjino leta, kar je prav tako nad dolgoletnim povprečjem.
Kljub pozitivnim trendom iz zadnjih let je globalno segrevanje dejstvo, s katerim se bodo morala soočiti vsa slovenska in tuja smučišča. Tudi ledeniška. Francoski Tignes, katerega žičnice odlagajo smučarje tudi na 3500 metrih nadmorske višine, se tako pripravlja na gradnjo smučarske dvorane. Gradnja projekta, vrednega 62 milijonov evrov, naj bi stekla prihodnje leto in bo zagotavljala celoletno smuko, pravijo. Slovenska smučišča si tega seveda ne morejo privoščiti, lahko pa vlagajo v zasneževalne sisteme, s katerimi si podaljšujejo zime.
Povprečja smučarskih dni se tako kljub segrevanju ozračja niso bistveno znižala v primerjavi z zimami izpred nekaj desetletij. »Umetno zasneževanje nam omogoča, da lahko sezono izpeljemo. Če ga ne bi imeli na voljo, bi bila zimska smučarska sezona zelo okrnjena ali celo ničelna,« je poudaril Mitja Terče, direktor smučarskega centra Golte, kjer so imeli lani 126 smučarskih dni, šest več od desetletnega povprečja. Dodal je: »Golte so imele pred 20 ali 30 leti primerljivo število smučarskih dni, ki jih imamo danes, vendar je takšno število smučarskih dni omogočala izključno naravna snežna podlaga, kar zaradi manjše količine snežnih padavin danes ni več mogoče.« Podobno velja tudi v Kranjski gori. Senka Kemperle, vodja trženja pri podjetju RTC Žičnice Kranjska Gora, je razkrila, da umetno zasneževanje podaljša zimsko sezono za okoli 20 dni.
Pogrešajo pomoč države
V preteklih petih letih je slovenska smučišča povprečno obiskalo 1,08 milijona smučarjev na leto, pravi Vanat, pri čemer je bila številka v sezoni 2016/17 skoraj 1,2 milijona. Sezona s koncem letošnje pomladi je zaradi dobrih snežnih razmer na pobočja privabila verjetno še kakšnega smučarja več.
Lanska sezona je bila rekordna, so pred časom povedali v Združenju slovenskih žičničarjev. V letnih poročilih sicer te trditve še nismo mogli preveriti, saj bodo objavljena prihodnje leto. Toda dejstvo je, da so smučarski centri na krilih izjemne zime letos okrepili investicijsko dejavnost. Žičničarji so pred prihajajočo zimsko sezono za posodobitev infrastrukture in storitev namenili več sredstev kot pretekla leta.
Mariborsko Pohorje je v celovit zasneževalni sistem, ki bo zagotavljal sneg tudi v časih, ko bodo temperature nad ničlo, in s tem preprečil nove odpovedi tekmovanj za Zlato lisico, vložilo 1,7 milijona evrov. Na Rogli so prenovili hotel in uredili nov 90-metrski pokriti transportni trak, namenjen najmlajšim, v Kranjski Gori so zamenjali dotrajane vlečnice, na Voglu so v novo žičnico, ureditev prog in restavracije Panorama vložili več kot milijon evrov, medtem ko so na Golteh zgradili 12 od 20 načrtovanih apartmajev v skupni vrednosti dva milijona evrov.
Vsi bi si pri tem želeli več pomoči države. »Vsaka nova naprava prispeva k razvoju slovenskih smučišč. Tu pogrešamo večjo vključenost države, predvsem z razpisi za investicije, ki bi nam pri obnovi žičniških naprav bili v veliko pomoč, saj so naše žičnice, tako kot tudi druge v Sloveniji potrebne prenove, kar pa pomeni velik finančni zalogaj,« je dejala Aleksandra Fiorelli, direktorica splošnega sektorja pri podjetju Žičnice Vogel Bohinj, kjer so prepričani, da bi morale tovrstne investicije po vzoru modelov, ki že uspešno funkcionirajo v drugih državah, vključevati vse deležnike, ki imajo posredno in neposredno korist od velikega števila obiskovalcev smučišč.
Zime so sedanjost, poletja prihodnost
Čeprav slovenska smučišča vlagajo v zimsko ponudbo, se hkrati zavedajo, da postaja vse pomembnejša tudi poletna oziroma kar celoletna ponudba. »Predvsem opažamo hiter prehod iz zimske v letno sezono, ki se je letos v bistvu začela že aprila, ko smo, čeprav so bili pogoji za smučanje odlični, od vseh obiskovalcev smučišča našteli že več kot polovico pešcev,« vidijo enega od vplivov okoljskih sprememb na Voglu, kjer neprestano razvijajo tudi poletno ponudbo, ki jo v 90 odstotkih prodajo tujim gostom. Fiorellijeva ob tem dodaja: »Izven smučarske sezone ustvarimo več kot polovico prihodkov. Delež se seveda spreminja glede na uspešnost zimskih sezon.« Letos poleti se je število gostov na Voglu povečalo za sedem odstotkov na 152.000.
Tudi na Rogli žanjejo uspehe v poletnih mesecih, ki predstavljajo že skoraj tretjinski delež v celoletnih prihodkih, v Kranjski Gori je ta delež okoli deset odstotkov. Srečko Retuznik, direktor Krvavca, je za Delo dejal, da se je število obiskov v poletnih mesecih povečalo za 23 odstotkov, število nočitev se je kar podvojilo, prihodki pa so zrasli za 12 odstotkov. »Poletje je za Golte velika, še neizkoriščena priložnost,« pa pravi Terček, ki načrtuje za letos 15-odstotno povečanje prihodkov, tudi zaradi vse večjega obiska v poletnih mesecih.
Gorski centri so po podatkih Združenja slovenskih žičničarjev letos poleti privabili približno petino več gostov. Od maja do oktobra so z žičniškimi napravami opravili približno 1,4 milijona prevozov in imeli okoli 800.000 obiskovalcev. A glavni izziv bo, kako ta delež povečati. Poletja prinašajo namreč le med 10 in 15 odstotki prihodkov zime, ki bodo v prihodnje vse bolj negotovi.
Vzrokov za to je več. Prvi so vse višje povprečne temperature, drugi so manjša priljubljenost smučanja, ki so mu zaradi razmeroma visokih cen pozimi konkurenčna celo potovanja z letali v tople kraje, tretji pa je konkurenca. Za Slovenijo so s približno petinskim deležem zelo pomembni tradicionalni gostje z Balkana, kjer se smučišča dokaj hitro razvijajo, tudi z državnimi vlaganji. Bosanska Jahorina ima vsako leto več modernih žičnic, državna družba Skijališta Srbije pa je v preteklih letih vložila kar 45 milijonov evrov v razvoj smučarskega centra Kopaonik. To lahko pomeni, da bo Slovenija v prihodnje prikrajšana za veliko število nekoč zvestih gostov.
jan.bratanic@delo.si
