FINŽGAR IN PLEČNIK
30 let tovarištva brez meja
Finžgar je s svojo etično držo in pisateljskim ugledom Plečniku omogočil vstop v visoke cerkvene in intelektualne kroge.
Odpri galerijo
Pisatelj Fran Saleški Finžgar (levo) in arhitekt Jože Plečnik FOTO: Arhiv Janeza Bogataja
V Plečnikovi hiši v Trnovem v Ljubljani so pred tokratno epidemijo pripravili zanimivo razstavo Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja, ki jo avtorsko podpisuje Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice. Malokdo od nas ve, da se je med Finžgarjem in Plečnikom, tema vélikima Slovencema, spletlo trdno prijateljstvo, ki je trajalo več kot tri desetletja. Rokopisna zbirka NUK hrani gradivo iz Finžgarjeve zbirke, ki doslej še ni bilo predstavljeno širši javnosti, ohranjena pa so tudi Finžgarjeva pisma iz Plečnikove zbirke zavoda Muzej in galerije mesta Ljubljane.
Gradivo, risbe in osnutki, ki jih je Plečnik ustvaril za oblikovanje naslovnic, revij in knjig, podobic in logotipov, ga razkrivajo tudi kot grafičnega oblikovalca. Ohranili so se še izbrani izvirni predmeti, ki jih je Plečnik oblikoval za prijatelja: Finžgarjev ciborij iz leta 1936, kipec za častnega meščana Ljubljane, ki ga je Finžgar prejel leta 1941, in Velikonočni svečnik iz leta 1951.
»Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik,« pravi avtor razstave Marijan Rupert.
Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o trdnih odnosih med Finžgarjem in Plečnikom, dodaja Rupert: »Posebno zanimivi so sprotni Finžgarjevi pripisi pod Plečnikovimi pismi, saj v veliko primerih pojasnjujejo kontekst sporočila, ki ni vselej jasen iz besedila. Ob obsežni korespondenci se je ohranilo tudi precej arhitektovega originalnega gradiva, risb, klišejev, osnutkov, vinjet, ki jih je Plečnik na Finžgarjevo prošnjo – večinoma s skromnim opravičilom, da ni grafični oblikovalec – naredil za naslovnice in oblikovanje revij, knjig, podobic, logotipov.«
Pomembno vlogo v njegovem življenju ima tudi priznani etnolog prof. dr. Janez Bogataj, ki je prvih 15 let življenja preživel ob pisatelju, saj je bila njegova mama Finžgarjeva nečakinja. Stanovali so v hiši ob Gradaščici, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 skoraj porušena. Finžgarja je zasulo do pasu, Bogatajev oče ga je reševal, in še danes imajo spravljeno srajco, ki jo je pisatelj takrat nosil.
V Bogatajevi knjižnici najdemo Finžgarjeve knjige, preluknjane od bombnih izstrelkov. Kot otrok je nosil pošto k pisateljevemu prijatelju arhitektu Jožetu Plečniku, se skrival med obiskom škofa Jožeta Pogačnika, hodil s pisateljem na sprehode in preživljal z njim slikovite počitnice. Finžgarjev dom je bil od 30. let 20. stoletja do pisateljeve smrti prostor, kamor so hodili na obisk pomembni slovenski intelektualci, med njimi Finžgarjev največji prijatelj Izidor Cankar.
Po pisateljevi smrti je Bogataj kot mlad etnolog opremil Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah. Naredil je rekonstrukcijo na osnovi pripovedi: pri vaščanih in sorodnikih je poiskal izvirne predmete, za katere je sklepal, da so bili v hiši. To je bil za tiste čase pomemben poseg in je zanimiv tudi zato, ker je bil Finžgar tisti, ki je dal pobudo za odkup in ureditev Prešernove hiše v Vrbi.
O prav posebnem prijateljstvu s Plečnikom je pisatelj Fran Saleški Finžgar napisal: »Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: »Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!« Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: »Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?«
On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: »Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.« Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«
»Zelo pomembni so bili po Plečnikovem prihodu iz Prage njegovi stiki z intelektualci iz skupnega svetovnonazorskega kroga, ki so mu pogosto odločilno pomagali utreti pot naprej v tedanjo slovensko družbo in predvsem med tiste ljudi iz cerkvene in posvetne oblasti, ki so odločali o arhitekturnih in urbanističnih načrtih, povezanih z gradnjo v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Brez dvoma je bil ravno Finžgar s svojo etično držo, pisateljskim ugledom in izjemno socialno karizmo tisti, ki je Plečniku omogočil začetni vstop v visoke slovenske cerkvene in intelektualne kroge,« je še povedal Marijan Rupert.
Zasut do pasu
Gradivo, risbe in osnutki, ki jih je Plečnik ustvaril za oblikovanje naslovnic, revij in knjig, podobic in logotipov, ga razkrivajo tudi kot grafičnega oblikovalca. Ohranili so se še izbrani izvirni predmeti, ki jih je Plečnik oblikoval za prijatelja: Finžgarjev ciborij iz leta 1936, kipec za častnega meščana Ljubljane, ki ga je Finžgar prejel leta 1941, in Velikonočni svečnik iz leta 1951.
»Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik,« pravi avtor razstave Marijan Rupert.
Finžgarjev svečnik za velikonočno mašo FOTO: Nejc Kovačič
Pomembno vlogo v njegovem življenju ima tudi priznani etnolog prof. dr. Janez Bogataj, ki je prvih 15 let življenja preživel ob pisatelju, saj je bila njegova mama Finžgarjeva nečakinja. Stanovali so v hiši ob Gradaščici, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 skoraj porušena. Finžgarja je zasulo do pasu, Bogatajev oče ga je reševal, in še danes imajo spravljeno srajco, ki jo je pisatelj takrat nosil.
Ob obisku cerkve na Dolenjskem Foto: arhiv Janeza Bogataja
Odkup Prešernove hiše
Po pisateljevi smrti je Bogataj kot mlad etnolog opremil Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah. Naredil je rekonstrukcijo na osnovi pripovedi: pri vaščanih in sorodnikih je poiskal izvirne predmete, za katere je sklepal, da so bili v hiši. To je bil za tiste čase pomemben poseg in je zanimiv tudi zato, ker je bil Finžgar tisti, ki je dal pobudo za odkup in ureditev Prešernove hiše v Vrbi.
O prav posebnem prijateljstvu s Plečnikom je pisatelj Fran Saleški Finžgar napisal: »Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: »Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!« Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: »Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?«
Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami.
On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: »Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.« Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«
»Zelo pomembni so bili po Plečnikovem prihodu iz Prage njegovi stiki z intelektualci iz skupnega svetovnonazorskega kroga, ki so mu pogosto odločilno pomagali utreti pot naprej v tedanjo slovensko družbo in predvsem med tiste ljudi iz cerkvene in posvetne oblasti, ki so odločali o arhitekturnih in urbanističnih načrtih, povezanih z gradnjo v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Brez dvoma je bil ravno Finžgar s svojo etično držo, pisateljskim ugledom in izjemno socialno karizmo tisti, ki je Plečniku omogočil začetni vstop v visoke slovenske cerkvene in intelektualne kroge,« je še povedal Marijan Rupert.
