JAVNO JE POVEDALA
Posiljeni Lauri se je policist le smejal
Pred letom in pol je bila omamljena in zlorabljena, a tega ni mogla dokazati. Ko je javno spregovorila, se ji je oglasilo na desetine žensk s podobno zgodbo.
Odpri galerijo
Laura Poglajen ve, da je bila omamljena in posiljena, a tega ni mogla dokazati. FOTO: Tomi Lombar
LITIJA – Septembra lani smo objavili pretresljivo izpoved 26-letne Laure Poglajen iz Litije, ki trdi, da je bila omamljena in posiljena, a je tožilstvo ovadbo zavrglo. Prepričana, da policisti preiskave niso speljali tako, kot bi bilo treba, je zoper četverico podala prijavo na specializirano tožilstvo, ki obravnava kazniva dejanja uniformiranih oziroma uradnih oseb. Kot nam je podrobno zaupala, v Litiji vsi vse vedo, a si nihče ne upa nič povedati na glas.
Spomni na primer umora Tineta Resnika in pasje borbe. »Droge, podkupovanja, marsikaj se dogaja v Litiji. Vsi so povezani, a se o tem ne govori. Naj jih bo sram, kaj delajo, uradne osebe, ki bi jim morali zaupati, a oni ščitijo le sami sebe,« je povedala. Laurino ogorčenje izvira iz lastnih izkušenj, ko se je pred dobrim letom in pol v svojem stanovanju zbudila ob moški osebi, s popolnoma zabrisanim spominom, a bolečim telesom. Ko se je neuradno zanimala na policiji, kaj naj stori, so ji rekli, da prijava nima smisla, da bodo rekli, da je droga njena, omenjali so visoke stroške itd. Nato so jo poklicali in ji rekli, naj gre na zdravniški pregled in opravi test na droge in da bodo uvedli preiskavo. »Odšla sem na PP Center v Ljubljano in podala prijavo. Litijski policist se mi je smejal, dajali so mi občutek, da mi ne verjamejo, ves čas so ponavljali le, zakaj nisem šla k takoj zdravniku, jaz pa sem tri dni jokala in se pobirala. Niso mi naredili testa na droge,« našteva Laura in dodaja, da tako očitno pač je v manjših krajih, kjer policisti poznajo tudi morebitne storilce.
Ker je tožilstvo njeno prijavo zavrglo in ker je zamudila vse druge pritožbene roke, se je odločila, da na specializirano državno tožilstvo prijavi policiste. »Hočem, da se ta litijska mafija razbije, pojavljajo se grožnje, mene se vsi po malem izogibajo, lažejo. Naj se ti policisti postavijo v mojo kožo, v kožo žrtve. Prepričana sem, da bi se v primeru, če bi se na mojem mestu znašla hči ali žena katerega od njih, zagotovo drugače obnašali,« meni Poglajnova. A specializirani tožilci so tudi to ovadbo zavrgli. Kot je zapisala vodja posebnega oddelka Mojca Gruden, »je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo oškodovanke, ker ni bil podan utemeljen sum, da so policisti PP Litija storili kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti«.
Ker je o svojem doživljanju govorila javno in se ji je oglasilo na desetine žensk, ki so doživele podobne zgodbe, je avgusta lani na domačem naslovu ustanovila Društvo proti zlorabam nad ženskami, sodeluje pa tudi v skupini žensk na facebooku glede spolne zlorabe. »Sama sem poiskala pomoč na SOS,« pravi in dodaja, da je podpora v takšnih trenutkih, ko se ti sesuje svet, nujno potrebna.
Žalosti jo, da si Litijčani tako zatiskajo oči. »Nič ne naredijo za to, da njihovi otroci ne bi živeli na drogah in v mafiji. Raje pljuvajo po drugem, kot da bi povedali resnico in pomagali rešiti kakšen primer. Ljudje se bojijo litijskih policistov, nihče pa se ne zaveda, da se lahko jutri njegovemu otroku zgodi, da ga zlorabijo,« pripoveduje. Res je, dodaja, svoje resnice očitno ne bom dosegla, »a dosegla bom, da se o tej temi govori. Treba je živeti naprej in ozaveščati mlade.« Težko je dokazati, dodaja, da so policisti podkupljivi, če jih ravno ne ujamejo pri dejanju. »Preostane mi le še evropsko sodišče za človekove pravice, če se bom za to odločila,« razočarano ugotavlja.
A morda se le kaj premakne. O svojih izkušnjah je s pismom seznanila predsednika republike Boruta Pahorja, ta ji je sporočil, da so njeno zadevo odstopili na Generalno policijsko upravo. Na razgovor jo je povabil tudi komandir PP Litija Gorazd Sinjur. In obljubil, da bodo šli še enkrat skozi njen primer.
Spomni na primer umora Tineta Resnika in pasje borbe. »Droge, podkupovanja, marsikaj se dogaja v Litiji. Vsi so povezani, a se o tem ne govori. Naj jih bo sram, kaj delajo, uradne osebe, ki bi jim morali zaupati, a oni ščitijo le sami sebe,« je povedala. Laurino ogorčenje izvira iz lastnih izkušenj, ko se je pred dobrim letom in pol v svojem stanovanju zbudila ob moški osebi, s popolnoma zabrisanim spominom, a bolečim telesom. Ko se je neuradno zanimala na policiji, kaj naj stori, so ji rekli, da prijava nima smisla, da bodo rekli, da je droga njena, omenjali so visoke stroške itd. Nato so jo poklicali in ji rekli, naj gre na zdravniški pregled in opravi test na droge in da bodo uvedli preiskavo. »Odšla sem na PP Center v Ljubljano in podala prijavo. Litijski policist se mi je smejal, dajali so mi občutek, da mi ne verjamejo, ves čas so ponavljali le, zakaj nisem šla k takoj zdravniku, jaz pa sem tri dni jokala in se pobirala. Niso mi naredili testa na droge,« našteva Laura in dodaja, da tako očitno pač je v manjših krajih, kjer policisti poznajo tudi morebitne storilce.
Tožilstvo zavrglo prijavo
Ker je tožilstvo njeno prijavo zavrglo in ker je zamudila vse druge pritožbene roke, se je odločila, da na specializirano državno tožilstvo prijavi policiste. »Hočem, da se ta litijska mafija razbije, pojavljajo se grožnje, mene se vsi po malem izogibajo, lažejo. Naj se ti policisti postavijo v mojo kožo, v kožo žrtve. Prepričana sem, da bi se v primeru, če bi se na mojem mestu znašla hči ali žena katerega od njih, zagotovo drugače obnašali,« meni Poglajnova. A specializirani tožilci so tudi to ovadbo zavrgli. Kot je zapisala vodja posebnega oddelka Mojca Gruden, »je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo oškodovanke, ker ni bil podan utemeljen sum, da so policisti PP Litija storili kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti«.
Ker je o svojem doživljanju govorila javno in se ji je oglasilo na desetine žensk, ki so doživele podobne zgodbe, je avgusta lani na domačem naslovu ustanovila Društvo proti zlorabam nad ženskami, sodeluje pa tudi v skupini žensk na facebooku glede spolne zlorabe. »Sama sem poiskala pomoč na SOS,« pravi in dodaja, da je podpora v takšnih trenutkih, ko se ti sesuje svet, nujno potrebna.
Pisala predsedniku države
Žalosti jo, da si Litijčani tako zatiskajo oči. »Nič ne naredijo za to, da njihovi otroci ne bi živeli na drogah in v mafiji. Raje pljuvajo po drugem, kot da bi povedali resnico in pomagali rešiti kakšen primer. Ljudje se bojijo litijskih policistov, nihče pa se ne zaveda, da se lahko jutri njegovemu otroku zgodi, da ga zlorabijo,« pripoveduje. Res je, dodaja, svoje resnice očitno ne bom dosegla, »a dosegla bom, da se o tej temi govori. Treba je živeti naprej in ozaveščati mlade.« Težko je dokazati, dodaja, da so policisti podkupljivi, če jih ravno ne ujamejo pri dejanju. »Preostane mi le še evropsko sodišče za človekove pravice, če se bom za to odločila,« razočarano ugotavlja.
A morda se le kaj premakne. O svojih izkušnjah je s pismom seznanila predsednika republike Boruta Pahorja, ta ji je sporočil, da so njeno zadevo odstopili na Generalno policijsko upravo. Na razgovor jo je povabil tudi komandir PP Litija Gorazd Sinjur. In obljubil, da bodo šli še enkrat skozi njen primer.
