Neslavni Čop

Ker si je eden najuspešnejših slovenskih športnikov, ki sicer v širši domači javnosti nikoli ni in tudi ne bo spadal med najbolj priljubljene, privoščil ustreliti takšnega kozla v pogovorni oddaji Tarča na Televiziji Slovenija, človek najprej pomisli na frustriranost, nevoščljivost, če hočete, zaplankanost. Nekdanji veslač in aktualni podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Iztok Čop je s svojo izjavo, češ da športniki iz kolektivnih športov ne prinašajo direktne slave Sloveniji, potrdil, da se je v svoji dolgoletni športni karieri in nazadnje v funkcionarskem (ne)udejstvovanju naučil le malo tega. Še najmanj pa osnovnega spoštovanja do vseh športnikov, na katere v svoji novi vlogi gleda kar zviška, kot da sam nikoli ne bi prelival znoja, solz in krvi na treningih in tekmah najvišje ravni. In kakšno slavo Slovenije neki? Raje bi se spomnil denimo koristi za mladino, plačanih davkov ...

Iztok Čop je kot podpredsednik krovne športne organizacije s svojim zagovarjanjem obstoječega sistema kategorizacije športnikov in njihovega financiranja naredil veliko škodo slovenskemu športu. Mimogrede je najmanj razklal športno družino in požel tako rekoč plebiscitarno zgražanje javnosti. Kako se bodo na to odzvali pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez (pozor, Združenju), lahko samo ugibamo. Dejstvo je, da je Iztok Čop z javnim omalovaževanjem največjih slovenskih športnih legend in sedanjih zvezdnikov (Ivo Daneu, Branko Oblak, Iztok Puc, Srečko Katanec, Zlatko Zahović, Anže Kopitar, Jan Muršak, Tine Urnaut, Goran Dragić, Luka Dončić, Jan Oblak, Uroš Zorman, Vid Kavtičnik ...) ter uspehov v kolektivnih športih pokazal, da ne spada v krog ljudi, ki soodločajo o slovenskem športu.

Problem neslavnega Iztoka Čopa v primerjavi z naštetimi športniki je verjetno v tem, da nikoli ni znal ponotranjiti kolektivnosti, solidarnosti, dajanja, predajanja, ampak je ostal izrazit individualist, s čimer povzroča precejšnjo škodo na področju, kjer se je osmislil in uveljavil. Iztok Čop v tem trenutku športu ne zna vračati tega, kar mu je ta dal. V realnem življenju sploh niso pomembne medalje in slava, temveč veličina športnih osebnosti, ki jih uspehi, slava, zaslužek in privilegiranost ne zaslepijo toliko, da pozabijo, od kod prihajajo in kaj je smisel skupnega življenja.