NA EKS
Komentar Mice Marije Kotnik: Pritiski in pravila
Malce upanja, da bo v prihodnje manj dolgoprstnežev na visokih položajih, vliva tudi odločen odziv rektorja univerze, da ne bo klonil pod pritiski.
Odpri galerijo
Jure Cekuta je v zaporu prepričan, da je vse počel po pravilih. FOTO: T. J. G.
V življenju smo ljudje vedno znova in vedno bolj pod pritiski vseh vrst in iz vseh smeri. Na malčke v nižjih razredih pritiskajo učitelji in starši, da se morajo bolj učiti. Najstniki tarnajo, da na njih pritiskajo, da ne smejo tega in onega, da ne bodo povsem zabredli, odrasli pa največ pritiska vršimo kar sami nase. Kako? Tako, da moramo več delati, da bomo imeli več denarja, da moramo sočasno zdravo živeti, se več ukvarjati s športom, da bomo kos izzivom (in da bomo v trendu), ki jih prinaša starost, in tako naprej.
Pritiski od jutra do večera in še ponoči, bi lahko rekli. Ampak to so povsem običajni, pozitivni pritiski običajnih, povprečnih ljudi. Zaradi njih smo nemara bolj dosledni, bolj vztrajni in se poskušamo držati več pravil. Bi si pa upala zapisati, da ti vsakodnevni pritiski, ki si jih nalagamo sami (ali se vsaj trudimo; da si jih naložimo, kot kako obveznost), nikomur ne povzročajo škode. Zaradi teh t. i. samopritiskov smo ljudje bolj uspešni in posledično tudi bolj zadovoljni. Vsaj tak občutek imam in ni jih malo, od katerih sem to slišala, ko so se pridušali, da je tako.
»Ne bomo klonili pred pritiski, naj sporna izplačila pometemo pod preprogo,« je bil v tem tednu v medijih najbolj citiran stavek rektorja ljubljanske univerze Igorja Papiča. Tako se je odzval na najnovejšo afero v visokem šolstvu, kjer naj bi si vodilni na filozofski fakulteti v Ljubljani več let plačevali več, kot so si v resnici zaslužili. In po njegovi zaviti izjavi sodeč, naj bi ti isti, ki naj bi to počeli več let, zdaj začeli pritiskati nanj, češ da bi bilo bolje, da bi vse uredili v okviru univerze, ne pa da po nepotrebnem vpleta javnost in celo kriminaliste, saj oni bi lepo po tiho pa ja vrnili denar?!
Za skoraj milijon evrov naj bi se nabralo teh domnevno nezakonitih izplačil dekanom in prodekanom na filozofski fakulteti. In potem ko je trenutni dekan fakultete Roman Kuhar sprožil preiskavo izplačil, so se začeli vršiti pritiski tudi nanj. Kdo so tisti, ki naj bi pritiskali, niti rektor niti dekan nista želela razkriti, a Kuharjeva izjava, da »nekateri menijo, da bi bilo bolje, če o tem ne bi poročal«, pove več kot dovolj. Malce upanja, da bo v prihodnje manj dolgoprstnežev na visokih položajih med profesorji in šolskimi funkcionarji, vliva tudi odločen odziv rektorja univerze, ki je pritiskačem dejal: »Globoko obžalujem, da nekateri razmišljajo na način, da naj se stvari ne razkrijejo. Vsem tistim, ki izvajajo pritisk, sporočam, da bomo vztrajali in da ne želimo pometati stvari pod preprogo,« jim odvrača rektor.
Pač še ena v nizu nepravilnosti, sem najprej pomislila, a kot vsaj za zdaj kaže, bo to spet le vrh ledene gore in še ena od aferic, ki bodo odvrnile našo pozornost od kake druge, tretje afere, ki se dogaja vzporedno. Nekako se mi dozdeva, da je teh dolgoprstnežev, ki enkrat zasedejo visok položaj v javni službi, veliko več, kot si mislimo, pa ne le v visokem šolstvu, da se razumemo. A kaj ko tega na glas nihče ne želi sprožiti.
Nekako v človeški naravi je, da tisti, ki naredi nekaj narobe, najprej poskuša vsem dopovedati, da on pa že ni tak. No, skoraj vedno se nato izkaže, da je tak in v bistvu še hujši, saj za svoje dejanje niti ni pripravljen prevzeti nobene odgovornosti.
Seveda tisti, ki so te nepravilnosti počeli več let, danes vehementno razlagajo, da je bilo vse v dobri veri in po pravilih. Joj, koliko takih primerov bi se iz prakse dalo našteti. Z najnižje ravni v slogu »jaz, da, jaz vedno mečem smeti v zabojnik« (da je bila pred nekaj minutami oseba opažena, kako polovico smeti vrže poleg zabojnika, je, seveda, pozabila) do tistih na najvišjih ravneh, kar lahko vsak dan prebiramo na prvih, drugih in preostalih straneh časnikov ali slišimo kot udarne vesti v udarnih televizijskih poročilih. Navsezadnje je tudi aktualno najbolj znani umetnik v arestu Jure Cekuta (z zaporniško številko 36) prepričan, da je vse počel po pravilih, kot razlaga medijem. Nemara res, saj ga ni bilo pomembneža, ki se ne bi slikal z njim. Pač po pravilih aktualne elite. Zdaj ga nihče ne pozna. Vidno postaran, izžet, shujšan in zaraščen se bo moral navajati na nova pravila. Zaporniška. Nekako pa mi ni povsem jasno, zakaj, ko pa je vse počel, kot zatrjuje, prav in po pravilih!
Pritiski od jutra do večera in še ponoči, bi lahko rekli. Ampak to so povsem običajni, pozitivni pritiski običajnih, povprečnih ljudi. Zaradi njih smo nemara bolj dosledni, bolj vztrajni in se poskušamo držati več pravil. Bi si pa upala zapisati, da ti vsakodnevni pritiski, ki si jih nalagamo sami (ali se vsaj trudimo; da si jih naložimo, kot kako obveznost), nikomur ne povzročajo škode. Zaradi teh t. i. samopritiskov smo ljudje bolj uspešni in posledično tudi bolj zadovoljni. Vsaj tak občutek imam in ni jih malo, od katerih sem to slišala, ko so se pridušali, da je tako.
»Ne bomo klonili pred pritiski, naj sporna izplačila pometemo pod preprogo,« je bil v tem tednu v medijih najbolj citiran stavek rektorja ljubljanske univerze Igorja Papiča. Tako se je odzval na najnovejšo afero v visokem šolstvu, kjer naj bi si vodilni na filozofski fakulteti v Ljubljani več let plačevali več, kot so si v resnici zaslužili. In po njegovi zaviti izjavi sodeč, naj bi ti isti, ki naj bi to počeli več let, zdaj začeli pritiskati nanj, češ da bi bilo bolje, da bi vse uredili v okviru univerze, ne pa da po nepotrebnem vpleta javnost in celo kriminaliste, saj oni bi lepo po tiho pa ja vrnili denar?!
Za skoraj milijon evrov naj bi se nabralo teh domnevno nezakonitih izplačil dekanom in prodekanom na filozofski fakulteti. In potem ko je trenutni dekan fakultete Roman Kuhar sprožil preiskavo izplačil, so se začeli vršiti pritiski tudi nanj. Kdo so tisti, ki naj bi pritiskali, niti rektor niti dekan nista želela razkriti, a Kuharjeva izjava, da »nekateri menijo, da bi bilo bolje, če o tem ne bi poročal«, pove več kot dovolj. Malce upanja, da bo v prihodnje manj dolgoprstnežev na visokih položajih med profesorji in šolskimi funkcionarji, vliva tudi odločen odziv rektorja univerze, ki je pritiskačem dejal: »Globoko obžalujem, da nekateri razmišljajo na način, da naj se stvari ne razkrijejo. Vsem tistim, ki izvajajo pritisk, sporočam, da bomo vztrajali in da ne želimo pometati stvari pod preprogo,« jim odvrača rektor.
Pač še ena v nizu nepravilnosti, sem najprej pomislila, a kot vsaj za zdaj kaže, bo to spet le vrh ledene gore in še ena od aferic, ki bodo odvrnile našo pozornost od kake druge, tretje afere, ki se dogaja vzporedno. Nekako se mi dozdeva, da je teh dolgoprstnežev, ki enkrat zasedejo visok položaj v javni službi, veliko več, kot si mislimo, pa ne le v visokem šolstvu, da se razumemo. A kaj ko tega na glas nihče ne želi sprožiti.
Nekako v človeški naravi je, da tisti, ki naredi nekaj narobe, najprej poskuša vsem dopovedati, da on pa že ni tak. No, skoraj vedno se nato izkaže, da je tak in v bistvu še hujši, saj za svoje dejanje niti ni pripravljen prevzeti nobene odgovornosti.
Seveda tisti, ki so te nepravilnosti počeli več let, danes vehementno razlagajo, da je bilo vse v dobri veri in po pravilih. Joj, koliko takih primerov bi se iz prakse dalo našteti. Z najnižje ravni v slogu »jaz, da, jaz vedno mečem smeti v zabojnik« (da je bila pred nekaj minutami oseba opažena, kako polovico smeti vrže poleg zabojnika, je, seveda, pozabila) do tistih na najvišjih ravneh, kar lahko vsak dan prebiramo na prvih, drugih in preostalih straneh časnikov ali slišimo kot udarne vesti v udarnih televizijskih poročilih. Navsezadnje je tudi aktualno najbolj znani umetnik v arestu Jure Cekuta (z zaporniško številko 36) prepričan, da je vse počel po pravilih, kot razlaga medijem. Nemara res, saj ga ni bilo pomembneža, ki se ne bi slikal z njim. Pač po pravilih aktualne elite. Zdaj ga nihče ne pozna. Vidno postaran, izžet, shujšan in zaraščen se bo moral navajati na nova pravila. Zaporniška. Nekako pa mi ni povsem jasno, zakaj, ko pa je vse počel, kot zatrjuje, prav in po pravilih!
